Zapisi iz močvirja

"Dobro pije, dobro je. Jupajdi ja da!"

Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?

"V tretje gre rado," pravi predepidemijski rek, ki pa zadnje leto zagotovo ne drži. Kajti mi smo šli rado že v prvič in v drugič, tako da ni nobeno presenečenje, da gremo rado tudi v tretji lock down. Kot se strokovno reče zapiranju javnega življenja, ki pa mu, mimogrede, tradicionalno ne sledi zapiranje kapitalizma.

Dobra stvar je, da obredje že natančno poznamo. Vse dramatične izjave, zaskrbljene obraze, virusno statistiko in celo bolj družboslovno usmerjeni državljani, so v tem času odkrili obe skrivnosti procentnega računa.

Epidemija je na svojem tretjem valu enaka, kot je bila med prvim in drugim. Tudi odločevalci, ki jo jezdijo, so isti in pri zadnjih omejitvah čudita le dve podrobnosti … Prva je popolna odsotnost poznavanja liturgične prakse. Kot vemo, se kristjani na veliko noč, ko bodo omejitve za štiriindvajset ur padle, že tako ali tako ne družijo. Na pot v Emavs, kar pomeni do sorodnikov, morja, planin in gostiln, se verujoči tradicionalno odpravijo na velikonočni ponedeljek! Ker pa bodo letos morali ostati doma, se bo načrt strokovnjakov v strokovni skupini, ki bi se rada vsaj malo prikupila vernim volivcem – izjalovil.

Drugo veliko vprašanje tako prvega kot drugega in zdaj tretjega vala pa je: "Kje so študentje?"
In še naprej: "Kje so visokošolski učitelji?" In še naprej: "Kje so univerze?"

Ko razmišljujoči spremlja muke po izobraževanju, ima občutek, da se slovenski šolski sistem neha s srednjo šolo. V medijih se pojavljajo, protestirajo, dajejo pobude, so ogorčeni in se trudijo spopasti – tako z znanju nenaklonjeno oblastjo kot z ukrepi in z epidemijo – le osnovnošolski in srednješolski učitelji in učenci.

Visokošolskega elementa, kot bi rekli na fakulteti za kemijsko tehnologijo, pa v vsem tem vrenju preprosto ni.

Še več; edinkrat, ko so se visokošolski zavodi med epidemijo vsaj malo pojavili v javnosti, je bilo pred nekaj meseci, ko jim je premier premešal in predpisal nekaj študijskih programov ter jim jih nato še v živo napel na Brdu.

Ob tem pa le še kdaj pa kdaj kakšna študentska organizacija, ki ima udobno plačane študentske funkcionarje, poskuša ukiniti Radio Študent; vsake toliko študentske organizacije malo pojamrajo o solidarnostnih dodatkih in o težavah s sobodajalci, drugače pa študentov na covidskem zemljevidu ni. Podoba je, kot da je teh sedemdeset in nekaj tisoč študentov udobno zadovoljnih z izobraževanjem na daljavo in z mamino kuhinjo.

Kar pa je teoretično povsem nemogoče.

Nismo poklicani, da sodimo, ali je težje prek spleta šestletnika naučiti abecede ali dvajsetletnika skrivnosti lingvistike – ampak šestletniki so proti takšni praksi vstali. Dvajsetletniki pa ne.

Če bi dlakocepili, bi med vsemi temi verjetnimi in pa tudi neverjetnimi študijskimi programi, ki se jih da študirati na slovenskih javnih in zasebnih visokošolskih zavodih, z lahkoto našli predmete, ki jih je popolnoma nemogoče osvojiti brez prisotnosti profesorja.

Ampak za to ni nobene potrebe, ker z neodzivnostjo na že drugo študijsko leto brez živega stika med študenti in profesorji obe strani po definiciji zanikata obstoj univerze kot enega najbolj svetlih dosežkov civilizacije.

Seveda bi lahko kdo oporekal, da v srednjeveških mestih niso poznali svetovnega spleta, vendar pa je univerza toliko več, kot le piflarija. Piflarija in žur, ki sta očitno jin in jang slovenske akademske sfere. Kar se tiče študentov. In univerza kot boj za napredovanja, objave in katedre, kar se tiče profesorjev. Pa covidska tragedija ni razkrila le sproščenega odnosa do prenosa znanja znotraj visokega šolstva …

Ena bolj zmrcvarjenih krilatic dvajsetega stoletja je tista o znanju kot našem največjem bogastvu. Tudi pri nas smo jo veliko in nemarno uporabljali na številnih ravneh. Če bi nam bilo res kaj do znanja, ne pa samo do formalnega učnega procesa, bi morali od primarne do terciarne ravni šolsko in študijsko leto 2020/2021 brez izjem ponoviti! Ker pa se nam gre, tako šolskim oblastem kot staršem in kot ne nazadnje tudi šolajočim se samo za pridobivanje dokazil, seveda tega ne bomo storili.

Kar pa še bolj skrbi, je neuspeh univerz, ki naj bi ob šolanju vzgajale svobodomiselnega, avtonomnega posameznika, ki je v cvetu mladosti primerno občutljiv na družbena dogajanja okoli sebe.

Drekec pekec – nič podobnega se ne vzgaja na naših univerzah! Vojne in povojne generacije, ki so danes razseljene po raznih domovih, premorejo več revolucionarnosti, ko zahtevajo manj krompirja in več mesa, kot je je najti v celotnih generacijah sodobne študentarije.

Hočemo povedati naslednje: njihovi dedje so v šestdesetih zasedli filozofsko, njihovi starši so konec osemdesetih ustoličili nova družbena gibanja, njihovi mlajši bratje in sestre so se dali popisati med nedavnimi protesti za odprtje srednjih šol … Medtem pa so študentje udobno zleknjeni gledali serije na Netflixu.