Zapisi iz močvirja

Lov na dejstva

Ugotavljamo, kdo je kriv za stanje v naši državi

Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.

Ker je o prihodu komisije za zdaj še malo znanega, gre pa za dogodek, ki bo posledično uredil ali vsaj uravnotežil slovensko medijsko krajino, bomo poskušali z nekaj netočnimi, v vsakem primeru pa zlonamernimi insinuacijami osvetliti okoliščine prihoda.

Najprej o dejstvih. Z dejstvi je hudič. Dejstva niso orožje za množično uničevanje, ali pa netopir, ki si jih iskale takšne komisije, slavne v zadnjih letih. Komisija naj bi dejstva ugotavljala; mogoče jih lahko kje v Evropi res samo ugotavljaš, pri nas pa se dejstva že od nekdaj lovi … Ob tem, da so na slovenska dejstva izjemno izmuzljiva, in ko Valvasor poroča o lovu nanje v notranjskih gozdovih, se mu zapiše:

Medtem pa je vendarle gotovo, da vraga pogosto slišijo, kako goni dejstva in pri tem tleska, poka in močno žvižga!

Dejstva, predvsem tista v in o medijih, je potemtakem težko uloviti; še težje pa jih je, ko jih upleniš, potvoriti. Ker ko dejstva potvoriš, postanejo v najslabšem primeru laž, v najboljšem pa dezinformacija … Kar pa je stanje, v katerem, prosto po premieru živimo v tem trenutku.

S tremi kombiji se bodo pripeljali čez Ljubelj, katero metodo iskanja dejstev bodo ubrali, pa ni natančno jasno. Menda sodobnost nudi veliko orodij za ugotavljanje medijskih dejstev, ampak po našem vedenju se bodo evropski pooblaščenci dejstev lotili analogno.

Kar pomeni, da bodo poslušali, brali in gledali slovenske medije, po njih tudi klikali in si na koncu ustvarili sliko ter enkrat za vselej pred domačo in pa seveda tudi pred tujo javnostjo podali zadnjo sodbo. Odgovor na vprašanje o nepristranskosti in uravnoteženosti slovenskih medijev bo odrešil stoletne travme in po končanem delu te komisije za ugotavljanje dejstev, bo naš človek zaživel razbremenjen, saj bo odložil medijsko pezo z ramen.

A še preden bo komisija ugotovila, ali so slovenski mediji orodje tranzicijske levice ali trobilo ekstremne desnice, si poglejmo, kakšno delo čaka člane komisije.

Ko bodo revčki zapustili Bruselj, se ne bodo zavedali, da potujejo v deželo, kjer vlada medijska histerija. Medijev imamo pri nas kot listja in trave, po podatkih v pregledu medijev kar 2408. Trije Slovenci zbor, deset Slovencev medij!

In kako bo videti delovanje komisije? Ker smo radio, si poglejmo reveža, ki bo fasal audio del iz pregleda avdiovizualnih medijev. Imamo približno sto radijskih postaj in če hoče biti Evropejec dosleden, bo moral poslušati vsako izmed njih. Po navodilih premiera skupaj z neodvisnim prevajalcem. Se pravi, da bo za analizo dejstev na posamezni radijski postaji potreboval okrogla dva dneva, kar pomeni dve sto dni samo za radijske postaje; če si nesrečnik ne bo prej prebodel srca z anteno.

Potem pa so tu še vsi ostali mediji … Porečete, da vsi pač niso politično pomembni, kar pa ne bi moglo biti dlje od resnice. V Sloveniji obstaja, spet približno, štirideset avtomobilskih medijev in po zadnjih dogodkih bi ne mogli zatrditi, kako avtomobilski mediji niso pomembi za ugotavljanje dejstev o politični uravnoteženosti slovenske medijske krajine.

In če so že avtomobilski mediji indoktrinirani z velikim narodovim razkolom, kaj šele reči o ženskih revijah, ki jih je tudi nekaj ducatov. Pred leti so bile te revije, ki so se danes spremenile v anagrame izvirnih imen, srečno pribežališče nasvetov za orgazem in celulit. Ko pa se je na teh revijah zlomilo slovensko tajkunstvo, se tudi med domačimi in tujimi trači skrivajo neprijetna dejstva, ki jih bo komisija morala izbezati na plano.

Še naprej; imamo kar nekaj revij o gojenju lončnic, potem revije o psih in konjih – ki so znani politični ekstremisti – ugankarske revije, mladinsko čtivo, stripovske izdaje in kar nekaj medijev o reji goveda. Odkar ni več revije "Črno-bela pasma", bodo inšpektorji morali ugotavljati ali pač molsti dejstva na spletni strani z imenom "rjavo pika govedo pika si."

Potem bodo morali pregledati slabih tristo občinskih glasil in za pol mernika lokalnih televizij.

Ampak če bodo pri teh medijih le tu in tam ulovili kakšno dejstvo – v primeru govejih medijev predvsem o ravnanju z gnojevko – se bodo dejstva vsula nanje najprej pri velikih dnevnih medijih, še bolj pa pri strankarskih glasilih!

Vsaka stranka na Slovenskem ima namreč svoje glasilo, ki je ob prostorih, žigu in tekočem računu najbolj pomembna dejavnost slovenske stranke. Hudiča; strankarska glasila so za stranke bolj pomembna, kot je pomembno članstvo! Povedano drugače: večina članstva slovenskih strank živi samo v strankarskih glasilih, kar je dejstvo.

Prek palca bodo evropski preiskovalci in njihovi korektni prevajalci pri nas preživeli najmanj pet let. Ni dovolj v mediju dejstvo samo zaznati. Treba ga je tudi uloviti, preparirati, ga z buciko pribiti na stiropor in ustrezno označiti. Z njegovim slovenskim imenom in z imenom v latinščini. Gre za mukotrpno delo, ki pa se bo, ko bo enkrat končano, zagotovo izplačalo.

Kot narod, ki dejstva v glavnem uporablja za to, da v politiki zamenjuje vzroke in posledice, bomo po opravljenem delu inšpektorjev končno izvedeli, kar delno vemo že danes.

"Za stanje v naši državi smo krivi mediji in če bomo škodljive izbrisali iz pregleda, se bo naš narod čez noč dvignil kot dejstvo iz pepela."