Čeprav so se v dveh regijah lahko odprle terase, gostinci pozivajo k odprtju vseh gostinskih lokalov. Odpravili smo se na teren in preverili, kako se gostinci spopadajo z zaprtjem. Od milijonskih investicij do preživljanja s pomožnimi zidarskimi deli, od pojasnil ministrstva, da poslovna kosila v gostilni niso mogoča, do kozarca vode, ki je nenadoma vse spremenil, od vrhunske kave v plastičnem lončku do državljanske nepokorščine, od prepovedi prodaje alkoholnih pijač do piva v trgovini in zabav za zaprtimi vrati. Se bodo, ko se bodo lokali, ki bodo preživeli, spet odprli, gosti vrnili?
Odpravili smo se na teren in preverili, kako se gostinci spopadajo z zaprtjem svojih gostiln in lokalov
Gostinski lokali v posavski regiji in jugovzhodni Sloveniji so prejšnji teden lahko odprli terase in vrtove. Sonce je na teraso priklicalo tudi prve goste v gostišču Veselič v Podzemlju v Beli krajini. Gostinka Andreja Drakulič Veselič pravi, da se dosledno držijo vseh ukrepov, zato ne razume, zakaj so nekatere druge dejavnosti odprte: "Okrevanje bo dolgotrajno, ker so se spremenile navade ljudi."
Z veseljem bi teraso odprla tudi Gostilna pri Andreju na Ptuju. Zlata Šenkiš Rep in njen mož sta bila brezposelna, septembra pa sta se odločila, da bosta namesto čakanja na Zavodu RS za zaposlovanje najela prostor in odprla svoj lokal. Poslovala sta dober mesec, potem pa je sledilo zaprtje.
"Dosti bolj je problematično to, da se dobivajo po kleteh in jih je veliko na kupu. Tam ni razkuževanja, distance, opozarjanja. Večkrat smo imeli dostavo in jih je bilo v prostorih, ki so pol manjši od našega, po 20 in več."
Lastnik gostilne Termika in kampa Park Lijak v Vipavski dolini Aleksander Mladovan se je pred epidemijo ukvarjal z večmilijonsko investicijo, za ta pogovor pa si je utrgal čas v zaprašenih delavskih oblačilih: "Ta korona nas je dobila sredi razvoja, zato smo zdaj v zelo težkem položaju. Sam sem si bil prisiljen poiskati začasno delo v gradbeništvu kot pomočnik zidarja, tako da imam vsaj za kruh in mleko za družino. Najhujši je bil božično-novoletni čas, ko so otroci pričakovali darila in jih nisem mogel kupiti."
Šefinja Ksenija Krajšek Mohorčič pravi, da so si v gostilni Mohorčič v Rodiku poleti naredili zalogo, ki pa zdaj hitro kopni. Kljub temu pa se prejemnica Michelinove nagrade ni odločila za dostavo: "Naše zgodbe si ne predstavljam zapakirane v plastične posodice."
"Nekateri gostinci morajo državno pomoč celo vračati, nekateri, čeprav so zaprti, niti niso dobili državne pomoči, ker so na primer leta 2019 imeli investicije in niso imeli prometa. Zgodbe so zelo kaotične."
Nekateri gostinci se preusmerjajo v druge dejavnosti in skušajo svojo dejavnost prilagoditi. Simo Komel iz bistroja Grad Štanjel in gostilne Kobjeglava pravi, da rezultatov še ni: "Žal jih je veliko že obupalo in zaprlo podjetje. Tržišče bo obubožano, naše stranke bodo začele hoditi drugam, ne bodo se vračale več v Slovenijo, tako da pričakujemo kar velik upad."
Tine Čokl iz kavarne Cafe Čokl v Ljubljani se je ob drugem zaprtju odločil za ponudbo kave prek okenca, kar ob prvem valu ni bilo mogoče. Kavarna deluje znotraj zadruge Buna, zato do državne pomoči ni upravičena, rešuje pa jih kava, ki jo ponujajo ob okencu: "Veselimo se trenutka, ko bomo lahko ukinili prakso prevzema. Včasih ne moremo sproti odstranjevati smeti, ki se naberejo v našem košu. Ta volumen odpadkov me vedno znova spodbudi k razmišljanju, koliko posrednih učinkov bodo te spremenjene prakse v času koronakrize imele – cel kup nekih odpadkov."
"Še najbolj me motijo nasprotujoče si informacije in slaba pojasnila. Ves čas se otepam misli, da gre za teorijo dvojne zanke, da daš v javnost eno sporočilo, čez čas pa temu nasprotno sporočilo. Ker so ljudje zmedeni, imajo vladajoči relativni mir."
In ko so gostinci januarja na ministrstva po e-pošti poslali vprašanje, ali je dovoljeno organiziranje poslovnega kosila v gostilni, so dobili takšen odgovor: "Seveda ni mogoče, in sicer zaradi odlokov, ki preprečujejo druženje in gibanja."
