Rožnata dolina

Počuti se, kot da stoji sredi polja in kriči v veter

Gimnazijska dijaka Aja Vrenjak in Matic Gosak pravita, da sta naveličana šole na daljavo, jezi ju odsotnost dialoga in pojasnil odločevalcev. Spregledani so in ne(u)slišani, kot bi sredi polja kričali v veter

IMG_5748
Aja Vrenjak in Matic Gosak
foto: Val 202

"Utrujeni smo in naveličani. To smo vsi, ne glede na to, ali si levi, desni, rožnat, vijoličast, za šolo, za plonkanje, za socializacijo ... Vsak drugi teden slišimo od ministrice neke nove besede, neki nov, oprostite izrazu, 'bulšit', kot da smo za njih samo neke številke, oblački, ki se bodo razblinili, če bodo dovolj časa pihali v nas," pravi Aja Vrenjak, dijakinja 3. letnika Gimnazije Poljane in članica iniciative Zahtevamo šolo. 

Z njo se strinja tudi Matic Gosak, dijak 3. letnika II. gimnazije Maribor: "Zdaj bi nekako morali še hraniti otroka v sebi, ampak se moramo namesto tega ukvarjati s politiko, sprejemati odločitve namesto naših odločevalcev. To naj bi bila naša zadnja naloga. V tem času sploh ne bi smeli slišati za imena naših odločevalcev ... Profesorji pa so božanski, tako razumevajoči. Ko smo začeli iniciativo Zahtevamo šolo, je bila moja skrb, da bo to njim nezaupnica. Želeli smo poudariti, da je to bojkot ukrepov."

Za vse, ki so se znašli v stiski, dodajata spodbudne besede.

Matic Gosak: "Jaz bi dejal, da to, kar se dogaja, se ni zgodilo z njihovo krivdo. Je plod okoliščin, v katerih smo."

Aja Vrenjak: "Če potrebujete pomoč, niste šibki. Sama bi si želela slišati, da sem v mislih tistih, ki odločajo o moji prihodnosti. Za vse, ki se borijo z nečim: jaz sem med to karanteno posodobila moto 'this too shall pass' (op. a. nič ni večno). Ko se zaveš, da bodo bolečina, apatija, utrujenost nekoč minile, da nič, kar se dogaja, ni fiksno, se mi zdi, da se lahko s tvojih ramen dvigne res težko breme."

Uršula Zaletelj, Aja Vrenjak in Matic Gosak

foto: Val 202