Psihoanalitik Pavel Fonda se s človeško psiho ukvarja že desetletja.Po njegovem mnenju je paradoksalno, da se je z epidemijo koronavirusne bolezni še dodatno povečalo nezaupanje v znanost, čeprav ravno ta ista znanost sodobnemu človeku omogoča boljše in daljše življenje. V časih, ko se stopnjujejo napetosti vseh vrst, zato opominja, da je vsak človek del družbenega metabolizma in vanj prispeva v dobrem in slabem. V pogovoru pa tudi o tesni slovenski dvomilijonski stvarnosti.
Pavel Fonda, tržaški psihoanalitik, o narodni identiteti, ki ni večna, ter o slovenskem tesnem in samozagledanem prostoru
Pavel Fonda se s človeško psiho ukvarja že desetletja. Po njegovem mnenju je paradoksalno, da se je z epidemijo koronavirusne bolezni še dodatno povečalo nezaupanje v znanost, čeprav ravno ta ista znanost sodobnemu človeku omogoča boljše in daljše življenje. V časih, ko se stopnjujejo napetosti vseh vrst, opominja, da "je vsak človek del družbenega metabolizma in vanj prispeva v dobrem in slabem."
"Treba bo preučiti posledice vsega tega, kar se dogaja. Po pandemiji bo sledila gospodarska kriza z negotovimi posledicami. Imamo kolektivne travme, ki se prenašajo iz roda v rod. Vse to je v loncu, ki tudi v duhu globalizacije povzroča tesnobo, ker ne vemo, kam to pelje."
Kar tolaži, je, da vsi plavamo v morju človeške kulture v najširšem smislu: da v njega dajemo in iz njega jemljemo dobro in slabo, da smo skratka v tem metabolizmu vsi dejavni. Predvsem pa naša identiteta ni monolitna, ampak mozaik več identitet.
"Izjave, ki idealizirajo narod, lahko podprejo kohezijo, da se ljudje enačijo z nečim izjemnim, velikim. Dolgoročno se to slabo obrestuje. Iluzije silijo v zapiranje, v ozek krog tistih, ki verjamejo v samozagledanost in odklanjajo žive in plodne odnose s preostalim svetom."
