Pogovorjali smo se s švicarskim režiserjem Thomasom Imbachom, ki je sedem let (s svojega okna) snemal dokumentarni film Nemesis.

Pogovorjali smo se s švicarskim režiserjem Thomasom Imbachom, ki je sedem let (s svojega okna) snemal dokumentarni film Nemesis

"Film Nemesis je zelo vizualen spektakel, ki ga je posnel režiser kar s svojega stanovanjskega okna. Čez cesto je takrat mestna oblast podirala starodavno železniško postajo v Zürichu, namesto nje pa so želeli postaviti zapor in policijsko postajo. Film kaže na to, kako lahko sprememba urbanega okolja vpliva na lokalno prebivalstvo," nas takoj na začetku v film uvede programski direktor 23. festivala dokumentarnega filma Simon Popek.

To je že drugi film švicarskega režiserja Thomasa Imbacha, ki ga je posnel kar s svojega okna. Pravi, da se z njega odpira zelo dober razgled, zato je že v svojem prvem filmu Day is done skozi sporočila na telefonski tajnici pripovedoval osebno zgodbo o svojem življenju.

"Drugi film pa sem začel snemati iz povsem drugih razlogov. To, kar se je dogajalo pod mojim oknom, me je tako razburilo, da sem moral to posneti. Motivacija je tokrat prišla od zunaj."

Kot pravi, sta zapor in policijska postaja predstavljala močan premik v prostoru pod režiserjevim oknom: "Ta prostor naj bi bil zdaj področje popolne varnosti, centralizem, kot ga v Švici ne poznamo. Vlada je hotela centralizirati policijsko in zaporniško dejavnost, česar ni nihče v resnici razumel, a nekako jim je to uspelo narediti. Najbolj me zanima, kako se bo to končalo v pandemiji. To je ogromna stavba za 3100 ljudi z dvema vhodoma, kar se z vidika pandemije ne zdi najboljša zamisel. To me malo spominja na stavbo züriške borze, ki so jo zgradili leta 1991. Tistega dne, ko so jo odprli, se je borza preselila na splet in stavbe niso mogli uporabiti, za kar je bila namenjena."

"Ta film sem posnel tudi kot meščan tega mesta. Na začetku stavbe imajo prostor, kjer imajo shranjene policijske lisice in druge neumnosti, moj film pa je nekakšna časovna kapsula, v kateri je shranjeno to, kar je bilo včasih tukaj, in tisto, v kar se je spremenilo."

Gorazd Rečnik