Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor.
Zaradi slabe opreme in interneta novomeški romski otroci večinoma niso bili vključeni v pouk prek spleta, z zaprtjem šol pa so ostali brez učinkovite dodatne strokovne pomoči, spodbude, stikov s sošolci
Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor.
Že petnajst let so člani Društva za razvijanje prostovoljnega dela NM pomemben del življenja romskih otrok v novomeških romskih naseljih. V običajnih časih so tja odhajali vsak delovnik in otrokom vseh starosti v skupnem dnevnem centru nudili pomoč pri učenju, a tudi pri razvijanju talentov, veščin in znanj, ki jih sicer ti otroci ne bi mogli biti deležni. Čeprav so vključeni v novomeške osnovne šole, se po pouku praviloma takoj vračajo v naselja in ostajajo brez druženja z drugimi sošolci in vrstniki, redkeje se vključujejo v obšolske dejavnosti, še redkeje v plačljive zunajšolske. Društvo zato zanje pomeni pomemben stik s svetom, ki jih še vedno povsem ne sprejema medse. In ker je izobrazba pomembna vstopnica v boljše življenje, je podpora pri šolanju romskih otrok zelo pomembna.
Med tistimi, ki vrsto let pomagajo, da že najmlajši člani romskih naselij preživljajo kakovosten čas in so že od rane mladosti v stiku s slovenščino, pa da se šolarji lažje vklopijo v delo v šolah in tudi doma opravljajo šolske obveznosti, je tudi Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Že dobro desetletje je članica tudi strokovna delavka in vodja Dnevnega centra Brezje Mojca Vegelj, ki pravi, da je najprej treba razumeti okoliščine, v katerih otroci v tamkajšnjih romskih naseljih živijo. Neenake možnosti, izjemno slabe razmere, nekoliko slabše poznavanje jezika, ki ni njihov materni jezik in ki ga v romskih naseljih v medsebojni komunikaciji praviloma ne govorijo, pa tudi drugačno vrednotenje izobrazbe, so nekaterim otrokom iz romskih naselij predvsem v času epidemijskih ukrepov postavili zelo velike ovire.
Ko so se, predvsem po zelo dolgi odsotnosti iz šol v drugem valu, otroci spet vrnili v šole, člani Društva za razvijanje prostovoljnega dela NM pa s svojimi dejavnostmi v romska naselja, se je močno čutilo, kako velike posledice je odsotnost pustila na otrocih. Družinam so znova lahko pomagali s svetovanji, razbremenilnimi pogovori, materialno pomočjo, oblačili, hrano ali opremo za dojenčke, ki so se v vmesnem času rodili. A Mojco Vegelj vsako vnovično šolanje od doma in prekinitev aktivnosti društva romskih naseljih močno skrbi.
