Zapisi iz močvirja

Policisti med treningom strogosti

Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji

Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je danes čas, da se posvetimo slovenski policiji.

Najprej ščepec zgodovine. Slovenska policija je po definiciji represiven organ, a omembe vredne represije policisti zadnja desetletja niso zganjali. Pregnali so nekaj kurjih tatov, preprečili nekaj navijaških spopadov, predvsem pa zatrli nekaj iznajdljivih poslovnih praks po slovensko. Na srečo je tako, da se najbolj kompleksni zločini pri nas zgodijo znotraj kriminalnih romanov in kriminalnih serij; v resnici pa so najbolj krvavi zločini sorazmerno enostavni, saj morajo forenzični literarni junaki v resnici samo pogledati, za katerim oglom je morilec odvrgel sekiro. Slovenska policija je morala zares posredovati le dvakrat in obakrat v Mariboru. Leta 2012 je pred deset tisoč razjarjenimi meščani branila ustavni red in župana Kanglerja, leta 2021 pa je pred petdesetimi razjarjenimi srednješolci branila odlok o prepovedi zbiranja med epidemijo.

Izven tega pa je bila slovenska policija obsojena na manj represivna področja dela, ki so v največji meri obsegala merjenje hitrosti in posledično inkasantske in računovodske storitve.

V pandemiji pa so končno lahko začeli postajati represivni aparat v žlahtnem pomenu besede in zdi se, kot da so novo nalogo sprejeli z navdušenjem. Z na novo pridobljeno represivno samozavestjo so kot Torovo kladivo udarili po mariborskih srednješolcih.

Ob vsem pogumu in spoštovanju do upora mariborskih mladenk in mladeničev je bil protestni shod devetega februarja pravzaprav patetičen. Na prvem mestu so dijaki ostro zahtevali, da oblasti odprejo šolo. Generacije, ki smo to državo zavozile, bi svoj čas kvečjemu protestirale in od oblasti zahtevale, naj šolo zaprejo … tako da je že sama zahteva po odprtju šole delovala na moč negrozeče. Bilo je, kot bi policija lovila vlomilca, ki ponoči vdira v stanovanja, sesa po tleh, lika perilo, pomiva posodo in pospravlja klet.

Ob tem pa so se mariborski srednješolci na shodu šele dobro učili protestiranja. Njihovi vzkliki in parole so bile mlačno naučeni z družbenih omrežij, megafon je imel prazen akumulator in celo edina referenca na predsednika vlade, ki je na bolj resnih protestih nabit na pranger, je bila dijaško revolucionarna. V besedici "dovolj" so bojaželjni dijaki z rdečo dodali še en »J« …

Dijaški protest je bil še najbolj podoben zgodnjim protestom v šestdesetih, ko so hipiji s širokimi zenicami zahtevali svetovni mir. Hočemo povedati, da so se zdeli petkovi podnebni protestniki iz leta 2018, ki so jih vodili štirinajstletniki, veliko bolj krvoločni od mariborske dijaške vstaje.

In na te mlade, ki so si od vsega najbolj želeli spoznati skrivnosti rodilnika in integralnega računa in so se – mimogrede – držali vseh epidemioloških ukrepov, se je zgrnila sila slovenske policije.

Pred tremi desetletji se je zgodilo nekaj neverjetnega. Slovenska policija je takoj po osamosvojitvi doživela pomembno preobrazbo, ko je prenehali biti Ljudska milica in je postala Policija. Od ljudstva so se policisti obrnili k stroki. Menda so bili zelo ponosni, ker smo jih državljani cehovsko častno naslavljali kot "policiste", a mariborski mladi so v odzivih na izdane globe že sprožili plaz, ki se ne bo več ustavil. Iz policistov so v izreki mladih čez noč postali "policaji", čez kak teden bodo "škifi", potem "miličniki", potem "plavi" in mogoče bo šlo celo do "pandurjev", kot so uniformirano policijo v sedemdesetih imenovali predmestni delinkventi.

Policisti, ki so oglobili srednješolce, imajo pokritje za svoje ravnanje v zakonu in ukazih. In o zakonih se ne sprašuje, kdo jih je sprejel, in o ukazih se ne dvomi, kdo jih je izdal. Tako da jim prišepnemo samo v njihovo vednost: zakone sprejema devetdeset poslancev na predlog vlade, ukaze pa izdaja vrh Policije, ki je organ v sestavi Notranjega ministrstva, kjer pa sedijo modeli, kot sta Kangler in Mahnič. Torej ko policist stopi k sedemnajstletniku, ki ne smodi prepovedane smotke, niti s sprejem ne ustvarja na zid, temveč ostro zahteva, da se gre učit, bi mu zdrava policijska pamet morala povedati, da se tu nekaj ne ujema.

Čemu zdrava policijska pamet ni spregovorila, pa je retorično vprašanje, na katerega je kot prvi duhovito odgovoril slovenski pravnik in strokovnjak za koruzno pecivo in kazenski postopek Fran Milčinski.

Opozicija je pred nekaj dnevi obtožila pozicijo, da se ta vmešava v delo policije. Šlo naj bi za interne lopovščine, s promoviranjem katerih se ene in iste elite držijo na oblasti zadnjih trideset let. A v tistem primeru ne gre za vmešavanje politike v policijo, gre za navaden prepir. Nasprotno pa gre za eklatantno vmešavanje politike v policijo v primeru mariborskih dijakov. V tistem trenutku, ko policist postane tako očitno orodje politike, da ne zmore več presoditi med prav in med narobe, ko postane fijakarski konj, ki izvršuje odloke, ne da bi o njih podvomil, tudi ko gredo v bizarnost, postane v svetli maniri avtokratskih režimov pripadnik politične policije.

Slovenska policija je svoj prispevek v boju proti virusu dala s pisanjem glob. V tem je bila tako uspešna, da se jih je nakapljalo za nekaj sto tisoč evrov, ki bodo končali v državnem proračunu, s pomočjo katerega se bomo nekoč vrnili na pota svetlega napredka. Povedano drugače: kaznovani smo bili, da bomo nekoč nagrajeni.

A kakšna je resnična povezava med epidemijo in policijo, vidimo šele takrat, ko vsako napisano globo – za zdaj samo teoretično – spremenimo v udarec s pendrekom. Po tej analogiji bi nas po plečih dobila večina državljanov …

In naj vas ne uspava:

Policija, ki ne glede na zdravstveno krizo kaznuje mirne mladoletnike, se ne bo ustavila pred uporabo pendreka! Ta je, če sledimo slavni policijski zgodovini, represivna stopnja, ki sledi pisanju kazni.

P. S.

Nekaj dijakov je bilo zaradi protesta poklicanih pred sodnika. Zelo se bojimo, da bomo morali čez nekaj mesecev objaviti identično besedilo tudi o slovenskem sodstvu.