Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice ...
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Zahteva je bila razmeroma preprosta. Dvigniti devetdeset glasovnic in na njih obkrožiti za ali proti. Prva ura demokracije v tisti izvorni obliki, kot so se je šli Grki, ko so v popoldnevih posedali po trgih, niso pa še bili tako razviti, da bi izumili kafiče.
Ampak kljub temu, da gre za preprosto opravilo, je bilo za devetdeset žena in mož očitno preveč zapleteno, kajti uspelo jim je ustvariti šlamastiko, s katero se moramo zdaj ukvarjati v medijih.
Najprej in na začetku; da poslanci ne zmorejo na devetdesetih lističih obkrožiti eno izmed dveh ponujenih možnosti, se zdi neverjetno predvsem zaradi tega, ker so preklemansko službo dobili na veliko bolj kompleksen način. Hočemo povedati, da je volitev poslancev v državni zbor intelektualno zapleteno opravilo, in to še preden bodo, ko bodo sledili sodbi ustavnega sodišča, državnozborske volitve še dodatno zakomplicirali.
Torej; volivci dobimo plahto, na kateri so liste in stranke in potem obkrožamo ali kandidata, ali stranko – včasih, ko so volitve povezane še s katerim drugih demokratičnih opravil, pa se istočasno odločamo še na drugem listku. Da ne govorimo o slovenski referendumski krajini, kjer so zamotana vprašanja po navadi kompromis vrhunske slovenske pravniške šole. Pa vse to volivci zmoremo in znamo. Tisti, ki jih izvolimo, pa očitno ne.
Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice; ko pa so delitveno mesto nabodli, se je rok za prevzem že iztekel. Ali pa niso vedeli, da je glasovanje njihova dolžnost, ker niso prebrali priročnika "Državni zbor za telebane", kjer je, tudi ob bogatih ilustracijah, natančno razloženo, da je glasovanje sveti gral predstavniške demokracije. Smisel obstoja poslanca je glasovanje, ker to pomeni odločanje. Argument, da se odloča že s tem, ko ne glasuje, je podobno butast, kot če bi Božiček izjavil, da se mu ni treba z jelenčki na saneh voziti po nebu, ker darila tako ali tako kupijo starši.
Ampak naivnost na stran. V neprevzemu 37 glasovnic se skriva stara dobra stalinistična logika, ki počasi, a zanesljivo najeda našo demokracijo. Ko niso prevzeli glasovnic, so se poslanci zavestno zatekli od individualnega h kolektivnemu. Od svobodne volje k nadzoru. Od demokracije k partitokraciji. Razen tega, da so delovali kot pokorne šleve, nevredne javne funkcije, so onečastili tudi svojo osebno integriteto. Ne glede na to, kako so nameravali glasovati ali kako se plete njihova svetovnonazorska ali dnevnopolitična misel, bodo imeli velike težave otroku pri kosilu reči, da se spodobi jesti z nožem in vilicami. Hočemo povedati, da je njihova moralna integriteta podobna njihovi javnomnenjski podpori. Blizu ničle torej.
Ampak potem imamo še nekaj poslancev, ki so še večje cvetke od neprevzemnikov.
Gremo naprej; prevzetih je bilo 53 glasovnic in kot vemo iz glasovanja, je 40 poslancev glasovalo za nezaupnico. Sedem jih je glasovalo proti. Teh sedeminštirideset poslancev je korektno opravilo svojo dolžnost. Ampak od sedeminštiridesetih glasovalcev do triinpetdesetih prevzemnikov nam manjka še šest glasov. In tu naletimo na nov prispevek Slovencev h globalni demokraciji. Šest glasovnic je bilo namreč neveljavnih.
Pa smo na začetku; med možnostjo za in proti, pred prav otročje lahko odločitvijo slovenskemu poslancu nekako uspe oddati glasovnico, ki pa jo nato volilna komisija označi kot neveljavno. Kako jim to uspe?
Ker je glasovanje tajno, bomo divje ugibali. Najbolj očitna reakcija je, da ne obkrožiš nobene od možnosti. Temu bi se reklo, da je poslanec neodločen. Lahko obkrožiš obe možnosti, čemur bi se reklo, da je poslanec shizofren. Lahko narišeš obrazek z nasmehom, čemur bi se reklo, da je poslanec ciničen. Lahko narišeš, kot se je to včasih rado počelo, moški spolni organ, s čimer daš komisiji jasno vedeti, da si brezbrižen …
Kakorkoli; trenutni poslanci, ko se jim bo kariera poslanca končala in se bodo ponovno odplazili v obskurnost, bodo lahko še nekaj let služili s predavanji po tujih univerzah. Prvo predavanje:
"Kako glasovati, s tem da ne glasuješ."
In drugo predavanje:
"Kako glasovati ne za in ne proti, pa vseeno glasovati proti!"
Končno misel pa si sposodimo pri velikanu svetovne književnosti Douglasu Adamsu, ki nekje opisuje veliko zabavo. Ta s plovilom kroži okoli planeta in počasi črpa vse njegove resurse. Slovenski parlament je postal prav to: odmaknjena, hermetična, sama sebi namenjena zabava, kjer si galerija grotesknih tipov kaže osle. Slovenski državni zbor je povsem odrezan od realnosti – tako politike, ki jo nevede ustvarja, kot od življenja državljanov, ki se trpko začenja takoj izven portala, nad katerim kraljujejo realsocialistične male plastike.
