Grad Cmurek je eden od najstarejših gradov na Slovenskem, v katerem je več desetletij deloval zavod, ki se je najprej imenoval dom za duševno defektne. Domačini so se organizirali in odprli Muzej norosti, kjer med drugim želijo ohraniti zgodbe ljudi, ki so bili v gradu daleč stran od oči zaprti. Muzej norosti opominja na nujnost deinstitucionalizacije v eni od najbolj institucionaliziranih držav v Evropi, toda zavod Hrastovec je preklical soglasje za izvajanje njegove dejavnosti. Obiskali smo Grad Cmurek in prisluhnili glasovom ljudi, ki so v podobnih institucijah bili zaprti, danes pa živijo v skupnosti.

Obiskali smo Grad Cmurek in prisluhnili glasovom ljudi, ki so v podobnih institucijah bili zaprti, danes pa živijo v skupnosti

Grad Cmurek je eden od najstarejših gradov na Slovenskem, v katerem je več desetletij deloval zavod, ki se je najprej imenoval dom za duševno defektne. Domačini so se organizirali in odprli Muzej norosti, kjer med drugim želijo ohraniti zgodbe ljudi, ki so bili v gradu daleč stran od oči zaprti. Muzej norosti opominja na nujnost deinstitucionalizacije v eni od najbolj institucionaliziranih držav v Evropi, toda zavod Hrastovec je preklical soglasje za izvajanje njegove dejavnosti.

Po mnenju Simone Ratajc, koordinatorke Regijskega centra za deinstitucionalizacijo, gre za ljudi, ki so bili iz družbe najbolj izločeni in so izločeni še vedno. Zato poudarja, da je vloga Muzeja norosti tako še pomembnejša:

"Ravno te prostore, ki so lahko del kulturne dediščine, ali pa je to le izpraznjen grad ali zaprta institucija, ki ne bi smela več obstajati, moramo napolniti z vsebino, ki jo ljudje potrebujemo. Da potem to ni več prostor propadanja in rušenja. Res da so se zidovi in prostori polepšali, ampak vsebina, kako razumemo človeka, pa še ostaja."

O tem, kakšna je ta vsebina, je na svoji koži v eni izmed takih institucij v Domu na Krasu v Dutovljah izkusil tudi 30-letni Aljaž, ki je v njem preživel pet let življenja. Zunaj je dve leti in dobro razume pomen Muzeja norosti: "Začela se je ta psihiatrična kalvarija. Marsikaj sem pustil za sabo, ampak marsikdo mojih let tega še ni doživel." Zato so domačini zavihali rokave in trdo delali to, da bi prispevali k deinstitucionalizaciji, ustvarjanju delovnih mest in skrbi za spomenik.

"Da bi se tudi te njegove druge, kulturno-umetnostne in zgodovinske vrednote čim bolj ohranile. Namreč Socialno varstveni zavod Hrastovec je to stavbo desetletja uporabljal, danes lahko rečemo, da tudi zlorabljal, poškodoval in oškodoval. Od leta 2004 pa so tudi vztrajno opuščali vzdrževanje." – vodja muzeja Sonja Bezjak

K nezapiranju Muzeja norosti je pozval tudi Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Kot pravi dr. Rajko Muršič, se "vsi hočejo znebiti ali odgovornosti ali objektov ali ljudi. Ne pustijo, da bi ljudje, ki so nekoč živeli tam, in njihovi spomini govorili sami zase in ljudem, ki še vedno živijo na tem območju, pomagali pri njihovih prizadevanjih, da iz svojega kraja in spomina nekaj naredijo."

"Gre za načrtno politiko, ki noče sprejeti dejstva, da je skrajni čas, da v tej državi gremo v deinstitucionalizacijo oziroma v procese modernizacije, s katerimi bi se končno prebili iz srednjega veka oziroma novoveškega dela depresivnega obravnavanja ljudi v institucijah. Ne govorim samo o zavodu Hrastovec, ki je bil prvi in vzorčni primer tega, kako naj bi se zadeva izvajala. Čeprav je vse ostalo na pol poti, le z izpraznitvijo gradu na Tratah, ne pa tudi s procesom, ki smo ga pričakovali. Z njim bi tako izpraznili tudi grad Hrastovec, ki je ravno tako neprimeren za takšne dejavnosti in vse druge gradove, ki jih imamo v Sloveniji za ta namen, in ustvarili bivalne prostore skupnosti oziroma reintegrirali ljudi nazaj v socialno okolje, v katero pravzaprav ljudje spadamo kot družbena bitja. Tukaj je večji problem na Ministrstvu za delo, ki je absolutno in popolnoma gluho na vižo deinstitucionalizacije in popolnoma zavestno blokira kakršne koli pobude v tej smeri v času, ko se je izkazalo, da so zaprte institucije najbolj nevarno družbeno okolje."

Gorazd Rečnik