Liki

Od delavnice na Youtubu do svoje kovačnice

Maks Šuc je 25-leten inženir strojništva in učitelj praktičnega pouka, ki se je po ogledu videoposnetkov kovanja odločil, da poskusi tudi sam. Danes izdeluje obeske, dekorativne izdelke, orodje in nože

IMG_3518
foto: Osebni arhiv

Maks Šuc je pred leti na spletu odkril posnetek kovanja, a se ni ustavil le pri ogledu. "Po toliko pogledanih vsebinah me je začelo gristi: ne bi več gledal, rad bi se preizkusil. Neki gospod iz rojstne vasi moje none na Trnovsko-Banjški planoti mi je odstopil staro kovaško peč iz prve svetovne vojne. Delati sem začel doma, dokler ni prišla domov mati. Potem se je to veselje nekako končalo. Tam sem razbijal in hrup je bil povod za ustavitev del," se v smehu spominja svojih začetkov. Tudi rane in opekline so kmalu postale stalnica.

"Če nisi nikdar držal kladiva v roki in ga kar naenkrat držiš po eno, dve, tri ali štiri ure na dan, je to velika obremenitev, vnela se mi je mišica na desni podklati in sem moral počivati. Se pa človek navadi, koža se utrdi, mišice tudi. Kakšno opeklino še dobim sem in tja, kar je pri delu z žarečim kosom jekla nekako pričakovano."

Petindvajsetleten inženir strojništva in učitelj praktičnega pouka na Strojni, prometni in lesarski šoli Šolskega centra Nova Gorica svoje znanje predaja tudi dijakom. Kovaštvo je zanj psihična sprostitev po napornem dnevu, v prostem času pa se ukvarja še z nekaterimi drugimi obrtmi oziroma zanimivimi konjički: z analogno fotografijo in popravilom starih mehanskih ur.

"Pritegnila me je duša, ki jo imajo ure. Vsako uro, sploh starejšo od 20 ali 30 let, popravljal sem tudi ure, stare 150 let, je sestavil človek."