Nedavno je Nasini misiji Fermi LAT uspelo odkriti izbruh te nevtronske zvezde v bližnji galaksiji.
Vesolje je danes polno zvezd in galaksij. A včasih ni bilo tako. V daljni preteklosti je bilo vesolje temno. Preden so za nas skrivnostni prostor začele polniti prve svetleče plinaste krogle, je v vesolju obstajalo le nekaj lažjih kemijskih elementov. Ko pa se je to obdobje, ki mu pravimo temni vek, končalo, odtlej v vesolju "prešteti zvezde na nebu" pomeni kar precej težko nalogo. Vse zvezde, ki jih s prostim očesom vidimo, so članice naše Galaksije. S teleskopi, ki ujamejo več svetlobe kot človeško oko, pa jih lahko zaznamo bistveno več.
"Zvezde so seveda zelo, zelo različno stare. Za zemeljske razmere bi človek preprosto rekel stare, namreč vzemimo za primer naše Sonce, ki ima ta hip dobrih 4,6 milijarde let. Podobna je tudi starost naše Zemlje in drugih planetov okrog Sonca. Zdaj 4,6 milijarde let se sliši veliko in tudi je. To je približno tretjina starosti vesolja. Se pravi, nekatere zvezde so maksimalno skoraj trikrat starejše od Sonca, nekatere so pa prave mladenke, stare morda samo deset ali pet milijonov let. Verjamem, da se je marsikateri poslušalec ob tem nasmehnil, ampak tako to je. Razlike so velike. Nekatere zvezde so starejše, nekatere mlajše, vse pa za zemeljske razmere živijo dolgo. Od takrat, ko zvezda nastane, ko se zgosti z nezvezdnega prostora, pa do takrat, ko počrpa svoje jedrsko gorivo, mine od nekaj milijonov pa do veliko več kot deset milijard let." – Tomaž Zwitter
Kako zvezda konča svojo življenjsko pot?
Na konec zvezdine življenjske poti vplivajo njena masa, kemijska sestava in morebitne spremljevalke zvezde v tesnih dvozvezdjih. Znanstveniki imajo danes opravka tudi z drugačnim koncem zvezd, ki so veliko bolj masivni kot konci zvezd tipa Sonce. Ta tip zvezd ima lahko tudi do 20-krat ali celo 40-krat več snovi, kot pa jo ima na primer naša najbližja zvezda. Govorimo o vrsti nevtronske zvezde, ki ji pravimo magnetarji.
"Te zvezde imajo veliko krajša življenja predvsem na veliki nogi in predvsem hitro porabijo svoje gorivo. Rezultat je, da njihovo ovojnico na koncu zopet odnese. Takrat pravimo, da ima eksplozijo supernove. Nenadoma ta snov, ki je bila v ovojnici pride ven in stvar zasveti tako kot morda cela galaksija. Po tem se sredica zopet skrči v nekaj drobnega. Drobnega, a v bistvu deset kilometrov velikega." – Tomaž Zwitter
Analiziranje oblike signala zaznanega izbruha
O fizični zgradbi magnetarjev še ni veliko znanega, saj noben ne leži tako zelo blizu Zemlje. Z gotovostjo pa si znanstveniki upajo trditi, da ima ta vrsta nevtronske zvezde izjemno močna magnetna polja. Ko ta magnetna polja razpadejo oziroma se uničijo, se zgodijo močni svetli bliski, ki jih na Zemljinem površju redko opazimo. Takšen blisk je 15. aprila lani opazila Gabrijela Zaharijaš, izredna profesorica v Centru za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. Skupaj z znanstveniki iz kolaboracije Fermi LAT jim je uspelo analizirati tudi obliko signala zaznanega izbruha. Po njihovi zaslugi tako zdaj vemo, da je visokoenergijska svetloba prišla iz supermagnetiziranega zvezdnega ostanka, imenovanega magnetar.
"Uporabili smo satelit Fermi-LAT. Z njim opazujemo žarke gama. To je vrsta svetlobe, ki je ne vidimo s svojimi očmi, saj ima milijardokrat večjo energijo od vidne svetlobe. Po navadi magnetar ne oddaja take svetlobe, mi pa smo imeli srečo, da smo ga zalotili ob močnem izbruhu. Ta nastane, ko pride do preurejanja magnetarjevih polj, pri tem pa se v zelo kratkem času sprosti veliko energije. Dogodek 15. aprila lani so zaznali številni sateliti, povezani v Medplanetarno mrežo." – Gabrijela Zaharijaš
