Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.

Skoraj smo že pozabili, da sta tako umetnost kot umetna inteligenca nenaravni tvorbi. Še posebej zato, ker človek samega sebe samopašno izvzema iz naravnega sveta in si na ta način utrjuje zmotno prepričanje, da je nekaj več. Mlada avstrijska umetnica Rosi Grillmair v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava predvsem omejenost človeške domišljije, saj na tem področju še nismo prišli dlje od posnemanja in preslikavanja najboljših lastnosti enega in drugega: vrhunski roboti morajo v gibih in podobi čimbolj spominjati na človeka, človeška zmotljivost pa se naslaja nad nezgrešljivostjo umetne inteligence.

Prihaja iz Linza, kjer je študirala multimedijske umetnosti, nato pa delala kot umetniška sodelavka v muzeju in po raznih festivalih. Obisk Slovenije se je zgodil po poldrugem letu premora. Zelo jo veseli, da bo lahko tukaj in da bo lahko uresničila nov projekt, pri katerem se ukvarja z umetno inteligenco in roboti ter njihovim sobivanjem s človekom. Dve festivalski obdobji je preživela v Frankfurtu, študirala je v Milanu.

"Eno leto sem preživela tudi v Iranu kot umetnica in knjižničarka v teheranski nemški knjižnici. Prav zanimivo pa je spoznavati sosednjo Slovenijo, saj imamo podobno zgodovino, pa vendarle tako različno. Kot pravi nek tajski rek ­– vse isto, pa tako različno. Določene stvari  so popolnoma drugačne, tudi tam, kjer človek misli, da je vse enako in znano, miselni vzorci pa so povsem nasprotni."

 

Umetna inteligenca jo zanima bolj iz filozofskih razlogov. Zakaj se človek vseskozi sprašuje kdo je in od kod prihaja in zakaj je tako poseben, da ga nobena druga stvar ne more dohajati.

"Vse skušamo nekako počlovečiti, vsak računalnik ali aparat. V stroje projiciramo čustva, da bi bolje shajali z njimi. Tako si umetno inteligenco prilagajamo sebi. Ampak če dobro premislimo, gre za novo infrastrukturo. To pač ni človek, temveč svetovna baza podatkov, vseobsegajoča inteligenca, ki povečini izvira iz interneta."

 

Rosi Grillmair je sicer letošnja prva Ljudmilina rezidentka in bo ta četrtek v razstavišču Osmo/za, torej v 8. nadstropju stolpnice na Slovenski 54 na Bavarskem dvoru v Ljubljani,  predstavila svoj interaktivni rezidenčni projekt .

"Cela razstava bo eno samo umetniško delo! To je igriva pot s sedmimi postajami. Cilj sprehoda je bolje razumeti, kako aplikacije in telefonske storitve delujejo. Poleg tega skušamo spotoma obiskovalca tudi spremeniti v nekakšnega robota. Predstavljajte si, da ste vi aparat oz. aplikacija na pametnem telefonu, in kako potem komunicirate z ljudmi. Vse je interaktivno, veliko je povezovanja, ne samo med ljudmi, ampak tudi med vami in vašim telefonom."

Damjan Zorc