Ne zanima je toliko, kaj bo jedla ali kje bo spala, temveč kaj bo doživela

Ela Zdešar se je pri osemnajstih letih sama odpravila na svoje prvo potovanje, odtlej načrtuje, kam in kdaj bo spet šla v tujino. Ne privlačijo je urbana središča, temveč narava in njena divjost. Na potovanju po Norveškem je v hostlu spoznala kapitana ladje in njeni načrti, da bo pet tednov le hodila, so se hitro spremenili. Pridružila se je okoljevarstveni organizaciji, kamor se je lani vrnila za tri mesece, in s prostovoljci čistila obale Norveške.

"Nikoli si nisem mislila, da bom uživala, ob tem ko delam nekaj za nekoga drugega. Fizično je zelo naporno, vreče smeti, ki jih nosiš, imajo tudi po 40 kilogramov, seveda pa moraš nesti dve, saj se mudi, ker bo plima. In ja, včasih se vprašaš, zakaj to počnem, zakaj ne uživam. Hkrati pa je to res dober občutek, saj delaš nekaj, s čimer lahko vsaj malo spremeniš svet. Lahko nekomu pomagaš, rešiš neko morsko žival ... Na kopnem smo našli živali, zapletene v mreže, ki niso mogle več jesti in so poginile."

Mlada umetnica vsa svoja potovanja dokumentira s fotografijami. Ne zanima je, kaj bo jedla ali kje bo spala, pomembnejše so izkušnje, ki jih pridobi, in ljudje, ki jih sreča.

"Ko grem na potovanje, iščem nekaj svojega, kar si bom zapomnila za zmeraj, nekaj, kar nekaj pomeni. Želim posneti fotografije, ki bodo ozaveščale ljudi o dogajanju, želim pokazati, kako je svet lep. Naravo in njeno divjost moramo zaščititi. Za hotele ne vem, ali jih moramo zaščititi."