Nedeljski gost

Zanikanje stvarnosti je v ZDA postalo nacionalni šport

Kevin Sullivan je novinar Washington Posta, prejemnik Pulitzerjeve nagrade za mednarodno poročanje in soavtor knjige Trump na preizkušnji

Kevin Sullivan
Kevin Sullivan
foto: Tamara Vodopivec

Washington, prestolnica Združenih držav Amerike, zadnje tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinar Washington Posta Kevin Sullivan, po rodu iz Maina, je Pulitzerjev nagrajenec za mednarodno poročanje. Knjigo sta napisala skupaj z ženo, novinarko Mary Jordan.

"Napisala sva jo, ker je to pomemben dogodek v zgodovini te države. Washington Post je želel na tem pustiti svoj pečat. Zgodbo smo hoteli povedati v tradiciji našega novinarstva.  Pisala sva skupaj z Mary, ampak pri tem nama je pomagal niz kolegov s Posta. Vemo, da se bodo po desetih, petdesetih, stotih letih ljudje želeli ozreti in vedeti, kaj je vse to pomenilo in zakaj je pomembno. Ne gre samo za besedilo, pomembno v zgodovinskem kontekstu." - Kevin Sullivan o tem, zakaj sta z ženo napisala knjigo o ustavni obtožbi Donalda Trumpa

Ustava postaja zelo zanimivo branje. Zdi se, da so še sami Američani presenečeni, kaj vse je v njej zapisano. Kot da bi vsak dan našli nekaj novega. Ustava je starejša od 250 let, v njej pa je ogromno delov, ki v praksi niso bili še nikoli uveljavljeni oz. preizkušeni.

"Ustava ne govori, da je črno – črno in belo – belo. Napisana je v jeziku, ki je star 250 let, načela, ki jih uveljavlja, so čudovita in zelo dobro so vzdržala pritisk zadnjih stoletij. Obstaja pa posebna področna »industrija«, ustavno pravo, na polju katerega delujejo zelo bistri, izobraženi ljudje, ki iste dele ustave lahko razumejo in interpretirajo zelo različno. Ali naj verjamemo, da je ustavi in njeni dikciji treba slediti natančno tako, kot so jima sledili 250 let nazaj? Stvari se spreminjajo. Ustanovitveni očetje niso mogli predvideti spleta, na primer, ali poletov v vesolje."

Pogosto je slišati ocene, da so demokrati z enostrankarsko prvo ustavno obtožbo v predstavniškem domu razvrednotili ta institut. Sullivan se ne strinja s tem, da so ga razvrednotili, ampak da so prej razkrili, da ustavna obtožba ni to, kar so si predstavljali ustanovitveni očetje ZDA, ki so jo razumeli kot izjemno močno, praktično orodje za odstranitev neprimernega predsednika s položaja.

"Država je globoko razdeljena približno na dve polovici. V praksi zato ustavna obtožba dejansko ni način odstavitve predsednika, ampak način, kako jasno in glasno v kongresu izrazijo globoko nestrinjanje s predsednikom in njegovimi dejanji. Klofuta, ne odstavitev. Ustavna obtožba lani je to zgovorno pokazala."