V vsakem urbanem prostoru ima kiosk svojo vsebino. Največkrat je to prostoR, kjer kupimo časopis, revije ali tobak, uporablja pa se lahko tudi za druge namene. V Sloveniji smo sredi šestdesetih in sedemdesetih let doživeli fenomen modularnega kioska K67 in ta koncept modularnosti ponovno postaja aktualen.
Kiosk je kot barva spomina na Jugoslavijo, kjer vse drugo ostaja črno-belo
V vsakem urbanem prostoru ima kiosk svojo vsebino. Največkrat je to prostor, kjer kupimo časopis, revije ali tobak, uporablja pa se lahko tudi za druge namene. V Sloveniji smo sredi šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja doživeli fenomen modularnega kioska K67 in ta koncept modularnosti ponovno postaja aktualen.
"Kiosk je bil v času Jugoslavije element, ki je pripomogel k sistematizaciji javnega prostora. Pripadal je socialistični družbeni ureditvi in bil hkrati zametek zasebnega lastnika, saj občina kioskov ni imela v lasti. Danes je kiosk ikona industrijskega oblikovanja 20. stoletja, hkrati je tudi zapuščen predmet, nostalgičen spomin na preteklost." - Maja Vardjan, višja kustosinja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
Kioske so večinoma sestavili v tovarni in jih na lokacijo pripeljali s tovornjaki, niso jih sestavljali tam po delih.
"Kiosk je metafora celice, ki ima bivalno dimenzijo enega človeka. Tega z njegovo višino nisem želel preseči, saj sem se zavedal, da se mora ta celica umestiti v urbani prostor." - Sašo J. Mächtig, avtor modela kioska K67
