Danica Kranjc Ložnar rada vidi, če jo ljudje namesto po rojstnem kličejo po imenu Dani Shams (kar po arabsko pomeni sonce). Pravi, da je oseba, ki se mora v svojem okolju počutiti dobro, da lahko učinkovito dela. Zadnjih nekaj let je tako redno letala iz Egipta v Slovenijo in nazaj. Pred nekaj meseci je svoj obisk Slovenije zaradi utesnjujočega vzdušja koronakrize nepričakovano skrajšala in se za stalno - kolikor "stalno" njen način življenja pač dopušča - preselila v Hurgado.
Tudi v Egiptu veljajo ukrepi za zajezitev epidemije koronavirusa, a jih nihče ne ustrahuje, borijo se skupaj, pravi Danica Kranjc Ložnar
Danica Kranjc Ložnar rada vidi, če jo ljudje namesto po rojstnem kličejo po imenu Dani Shams.
“To je moj vzdevek. Ko sem se učila arabsko in sem nekega brezdomca, to je mogoče deset let nazaj, že več, spraševala: ‘Kaj je pa to, kako se pa temu reče, pa temu?’, on je spal na ulici, na kartonih in mi je razlagal. In rečem: ‘Kako je pa sonce?’. In ko mi je povedal ‘shams’, sem začutila eno toplino v sebi in sem si potem podarila to ime.”
Bila je 'life coach' (trener za osebnostno rast), še preden so ti postali "kul". Sprva je delala kot učiteljica, zadnjih par desetletij pa svoje dejavnosti (pre)usmerja iz projekta v projekt. Ukvarja se s pomočjo svojcem dementnih oseb, starejših, odvisnikov ipd. Na slovenski obali se je verjetno spomnijo po Dnevnem centru za starejše, v katerem je več deset prostovoljcev pod njenim vodstvom leta skbelo za raznovrstne popestritve vsakodnevne rutine upokojenih občanov.
“Imam idejo in željo, da bi tu v Egiptu pripomogla k večjemu prepoznavanju potreb starejših ljudi, ker tukaj ne poznajo domov starejših in oskrbovanja starejših ljudi. Samo v Kairu, kjer so ljudje bolj izobraženi, kjer tudi ženske delajo kot profesorice, zdravnice, terapevtke, je nastal sedaj problem, kam pa sedaj z ostarelimi starši.”
Pravi, da je oseba, ki se mora v svojem okolju počutiti dobro, da lahko učinkovito dela. Zadnjih nekaj let je tako redno letala iz Egipta v Slovenijo in nazaj. Pred nekaj meseci je svoj obisk Slovenije zaradi utesnjujočega vzdušja koronakrize nepričakovano skrajšala in se za stalno - kolikor "stalno" njen način življenja pač dopušča - preselila v Hurgado. "Če bi ostala samo še par dni, bi zbolela. Ne s korono, z nečim pač. Toliko se že poznam," pojasnjuje.
“Že to, da ljudje v Sloveniji, kakor jaz vidim, niso več radostni, se ne smejejo, nimajo optimizma, niso več polni idej, že to je bolezen, pa ni potrebno, da greš zato v bolnišnico. Ampak je bolezen, ker je naravno stanje vsakega človeka biti radosten, miren in vesel.”
