Rimski dopisnik Janko Petrovec o tem, kakšno koalicijo bi Draghi lahko zbral v novi vladi, kako se italijanski politični sistem odziva na pogoste krize ter o gospodarskih in socialnih posledicah epidemije.
Po padcu vlade, ki jo je vodil Giuseppe Conte, je po mnogih preobratih v sredo predsednik države Sergio Matarella podelil mandat za sestavo vlade Mariu Draghiju, ki ga najbolj poznamo kot nekdanjega vodjo Evropske centralne banke, kjer je poleti leta 2012 izrekel znameniti stavek "Whatever it takes", s čimer je sprožil vse potrebno, da je za vsako ceno rešil evro pred špekulacijami in padcem, državam v težavah pa pomagal z odkupom njihovih dolgov ter kvantitativnim sproščanjem – se pravi z injekcijami svežega denarja, ki so odločno pomagale k okrevanju skupnega trga.
"V javnem prostoru večina verjame, da gre za človeka, ki lahko Italiji odločno pomaga ne samo iz krize zaradi epidemije, ampak tudi iz sistemske gospodarske stagnacije, ki z manjšimi nihanji traja tri desetletja. Vprašanje, ki si ga zaenkrat zastavljajo redki, je, za kakšno ceno. Draghi namreč ni zagovornik prevelike socialne države. Je človek trga." –Janko Petrovec
Visoka podpora javnosti je trhla stvar. To dokazujeta politiki Mattea Salvinija in Mattea Renzija. Začasni zmagovalci politične krize v Italije so po besedah Janka Petrovca "zaenkrat tisti, ki težijo v idejni liberalni center. Gotovo Matteo Renzi, ki pod Contejem ni prišel do opaznejše politične pozicije. Tudi Silvio Berlusconi, ki lahko z Draghijem ponovno zažari. Zaenkrat najslabše kaže Gibanju petih zvezd: ena struja v njem se hoče obdržati v vladi za vsako ceno, druga pa proti temu protestira, saj meni, da Draghi ni nič drugega kot 'bankir finančnih elit' tega sveta." Mario Draghi se je v Italiji že dlje časa omenjal kot možen premier, a zanimivo je, da je moral prejšnji vodja vlade Conte zapustiti svoj položaj kljub visoki podpori v javnosti.
"Giuseppe Conte je do visoke javnomnenjske podpore prišel v času epidemije, ki ga je zaznamovala stiska in negotovost večine državljanov. To je znal Conte pomiriti tako s svojimi mirnimi in upanja polnimi nastopi kot z injekcijami socialnih transferjev in pomoči podjetjem, ki so podrle vse dozdajšnje rekorde. Pri ustvarjanju konsenza je bil osrednjega pomena komunikacijski aparat, ki ga je vladni palači vsililo Gibanje petih zvezd. Gre za sofisticiran sistem sondiranja javnega mnenja, tudi preko družbenih omrežij, in sprotnih korekcij komunikacijskih prioritet. Ta komunikacijski aparat je tudi sproti skrbel za vnaprejšnjo pripravo prebivalstva pri ostrenju protiepidemijskih ukrepov, nekako po metodi: napoved je hujša od tistega, kar vlada dejansko sprejme."
