Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla ...
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Zato današnjo oddajo začnimo z udarniškim vzklikom vodje poslanske skupine Desusa, ki že nekaj dni vztrajno ponavlja: "Vlada dela dobro!"
Zadrega pri tej trditvi prihaja – kako nepričakovano – iz jezikoslovja. Spoštovani poslanec Jurša je namreč ponosni sin prleške dežele. Če politična zgodovina ne vara, je bil nekaj časa kot župan Ljutomera celo formalni vodja plemena. In Prlekom je dovoljeno, ker so nam dali očeta slovenskega jezikoslovja, plemenitega viteza Miklošiča, da slovenske vokale poljubno uporabljajo. Poslanec Jurša ta jezikoslovni privilegij še kako pridno izkorišča, tako da med njegovimi govori neprleška Slovenija vedno v zadregi ugiba, ali je "a" res "a", ali pa je morebiti samo razpotegnjeni "e", in ali je "o" "o" ali pa nekoliko bolj ohlapen "u"! In tako po vokalih naprej in po vokalih nazaj.
Tako ni povsem jasno, ali Jurša s stavkom "vlada dela dobro" resnično misli, da je – recimo – vlada v boju proti epidemiji uspešna, ali pa dejansko sporoča, da je "vlada dala dobro".
Nekateri jezikoslovci in dialektologi celo trdijo, da Jurša v bistvu hoče povedati, kako "vlada dila dobro …", a vse to so interpretacije, ki nas bi odpeljale predaleč oziroma preveč vstran od naše na novo odkrite informativne vloge.
Povprečen državljan ima težave z razumevanje vseh teh ukrepov. Ki so različni in zdaj, ko so se nekateri končali, vendar ne povsod in vendar ne za vedno, je zmeda še večja. Seveda ukrepe in njihovo ukinitev z lahkoto razumejo znanstveniki, teoretski fiziki in epidemiologi, ki so kronisti pandemije, slehernik pa ima nekoliko več težav. Tako sledi kratek in enostaven priročnik, s pomočjo katerega si boste najlažje zapomnili, kaj lahko in česa ne smete v naslednjem tednu.
Najprej in na začetku; če ste poklicni voznik in prevažate surovine ali izdelke naše delujoče industrije, ste zmagovalec epidemije. Ceste so polne tovornih vozil in prvič lahko natančen opazovalec vidi voznike, ki so v svojem poklicu srečni … Medtem ko imajo celo delavci v tovarnah v potrdilih zapisane relacije, je svobodno prevažanje izdelkov privilegij, proti kateremu so razne poklicne bolezni, ki pečejo spoštovani vozniški ceh, prava malenkost. A to smo vedeli že pred sprostitvijo ukrepov, na današnji dan pa se začenja novo obdobje.
S prvo sprostitvijo smo končno izvedeli, kaj je bistveno ne le za gospodarski razcvet države, temveč tudi za osebno srečo državljanov. Urejena pričeska, čist avto, čista obleka in nageljček za v gumbnico so prva misel medkoronskega Slovenca … Mimogrede smo izvedeli tudi zadnjo misel žalnega govora med pokopom zadnjega Slovenca.
"Vlada dela dobro," bo z nageljčkom na krsti, v čisti obleki in z urejeno pričesko zapel Jurša …
In zdaj od Jurše h konkretnemu; če niste voznik, ste pa doma v eni odprtih regij, lahko greste v sosednjo občino, ne pa v sosednjo regijo. Kar je velika epidemiološka skušnjava za osrednje Slovence, ki imajo večino vikendov na Primorskem ali na Gorenjskem … In nobenega na Štajerskem, ki je ostala udobno zaprta …
Naprej; v sosednjo regijo lahko sicer greste, če v njej delate; vendar tudi če ne delate v sosednji regiji in tudi če niste voznik, lahko greste na drugi konec države, če imate tam starše, ki potrebujejo vašo pomoč, ali nepremičnino, ki potrebuje vaše vzdrževanje. Zdaj; za pot v sosednjo občino je potrebna aplikacija, za pot k staršem pa izjava. Torej pomaga, da imate oboje, in pri prestopu občine policistu pokažete aplikacijo, pri prestopu regije pa potrdilo. Če pa je meja občine hkrati meja regije, morate pokazati oboje istočasno. Če torej niste ne delavec in ne voznik, je zelo priporočljivo, da ste ustavni pravnik.
Kajti brskanje policista po vašem telefonu je ustavno sporno, kot je ustavno sporno omenjanje regij – čeprav statističnih, saj Slovenija regionalno še ni razkosana … Če ste ustavni pravnik z betežnimi starši v Prekmurju, policist pa ima nalog sodišča, da lahko brska po vašem telefonu, mora to storiti na razdalji dveh metrov. Po možnosti brezstično. Čeprav pravijo, da ima oblast dolge roke, se zdijo policisti z dvometrskimi okončinami vendarle zelo redki.
Pa še naprej; če torej nimate staršev v Prekmurju ali vikenda s puščajočo streho, lahko greste tudi v tujino. Sicer ne smučat, lahko pa se odpravite po nakupih. Če je najbližja trgovina z blagom, ki pri nas ni na voljo, v drugi državi, lahko greste tja, vendar se morate precej hitro vrniti.
Na zahodni meji se lahko tako skregate z obmejnimi organi, da v Sloveniji nimamo espressa, ki bi si zaslužil to ime, na severni pa lahko (smuči medtem ni dobro imeti v prtljažniku), da greste kupit germknodle. Kar je laž, kajti edini prebivalci planeta, ki to zdrizavost spravijo po grlu, so Avstrijci.
Vendar vse to velja za zahodnjake, ki bi si želeli vzhodno od Trojan. Za tiste vzhodno od Trojan, kot nam sporoča oče Timija Zajca, je pot na zahod zaprta. V glavnem zato, ker vzhodnjaki niso dovolj pridni, disciplinirani, in ker se kar naprej vdajajo martinovanjem, ali pa preprosto zato, ker so vzhodnjaki, ki kaj štejejo, že tako ali tako na zahodu. In bi tam tudi radi ostali. Pa čeprav le še dve leti …
"Vlada dela dobro!"
P. S. Vse dileme se bodo končale 23. opolnoči. Konji bodo postali miši, zlata kočija buča, čas odprtih trgovin s stekleno obutvijo pa le še spomin, ki nas bo grel, ko bomo ponovno sedli v pepel epidemije.
