Vroči mikrofon

Starši morajo biti starši, ne pa učitelji

Po več kot dveh mesecih so se v šolske klopi vrnili učenci s posebnimi potrebami. Katjuša Koprivnikar, ravnateljica Centra IRIS, o "novem začetku šolskega leta"

Katjuša Koprivnikar
Katjuša Koprivnikar
foto: Aleš Smrekar

Danes so se v šolske klopi znova vrnili učenci s posebnimi potrebami. Takih šol je v Sloveniji manj kot 30, vse danes ne bodo odprle svojih vrat. V Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne (Center IRIS) ta hip največjo skrb predstavlja odsotnost zaposlenih, ki izkoriščajo varstvo otroka, saj preostali šole in vrtci še niso odprti. Ravnateljica Katjuša Koprivnikar dodaja, da ne vedo, ali bi urnike sestavljali vnaprej ali vsak dan sproti, ker je vsak dan drugače.

"Težava je tudi ta, da so učenci vajeni učiteljev in ko se zgodi sprememba, je to za vse težko. Tako za učitelje, ki ne poznajo posebnih potreb učencev, ki na novo vstopajo v razred, kot za učence, ki pričakujejo svoje učitelje v razredu."

Največjo stisko so doživljali tako učenci kot njihovi starši iz posebnega programa vzgoje in izobraževanja, saj je tudi izobraževanje na daljavo s temi učenci najtežje, saj otroci ne zdržijo pred računalniki, potrebujejo človeka ob sebi, živ stik: "Za te otroke so starši večkrat poklicali in prosili, ali lahko kaj pomagamo in odpremo vsaj varstvo. Otroci niso razumeli, da ne morejo v šolo, porušila se jim je vsa struktura, ki so jo prej gradili."

"Pri slepih vsak dan, ki ni izkoriščen, lahko vpliva na zakasnitev razvoja. Naši učenci se ne morejo učiti s posnemanjem. To pomeni, da potrebujejo nekoga ob sebi, ki ga usmerjajo, ki so njegove oči. Tega jim nismo mogli ponuditi."