O letu 1990, predvsem pa o zaupanju v ljudi, o ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti, razmišljajo dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular. Avtorica Tatjana Pirc je ob uvodu v obeleževanje 30. obletnice samostojne Slovenije postavila vitrino, za katero je vsak gost izbral predmet z globokim in pomembnim sporočilom …

Kako o letu 1990, zaupanju v ljudi, idejah, uspehih, pogumu, pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular

Trideset let imamo svojo državo, osamosvojitveni procesi še niso končani, in, kot pravi dr. Aleksandra Berberih Slana: "Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali obdobje osamosvajanja, dogodke pred tridesetimi leti."

O letu 1990, zaupanju v ljudi, ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular.

Dr. Boris Dular: Ljudem je treba zaupati in jih spoštovati

Dr. Dular  je leta 1990 postal vodja kadrovske službe v novomeški tovarni Krka in tam trideset let najboljšim kadrom odpiral vrata in utiral poti. Letos se je upokojil, sicer pa je še zelo dejaven, saj  vodi  državno komisijo za poklicno maturo, je predsednik strokovnega sveta za srednje strokovno izobraževanje in podpredsednik nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu.

"Ljudem je treba zaupati, jih spoštovati," poudarja dr. Dular, ki veliko odgovornost pripisuje vodjem. Spomnil se je misli, ki jo je velikokrat izrekel Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke: "Učimo se raje na napakah drugih."

Mitja Milavec: Dobiva se točno opoldne na Luni

Filmski režiser, scenarist, vizionar, inovator Mitja Milavec  je nekega dne v letu 1990 dobil idejo in ustanovil oglaševalsko agencijo Luna, ki že 30 let ustvarja uspehe.

Eksponat, ki ga je prispeval za vitrino, je povezan z Valom 202: "Val 202 je največji radio. Pogosto ga poslušam, predvsem v avtu. Spoštujem vas, želim si, da postanete še boljši. Zato dajem v vitrino ta daljnogled, ki sem ga pred mnogimi leti kupil v starinarni."  

 

S tem daljnogledom, ki ga je Mitja Milavec premišljeno izbral in previdno položil v vitrino, sporoča, da je treba stvari včasih pogledati bolj natančno, včasih še bolj igrivo, še bolj kritično, še bolj zafrkljivo.

Kako se Milavec spominja leta 1990, časa, ko je nastala agencija Luna? "Moja generacija je leta 1990 čutila, da je vse možno, da lahko ustanavljamo mirovna gibanja ali podjetja, da lahko kritiziramo po pravici ali po krivici. Rajši po pravici," pripoveduje Milavec, ki sedanjost ocenjuje takole: "Mislim, da se nam pred očmi sesuva svet, ki si ga je ta država predstavljala. Še bolj se bo moral sesuti, da se bo začelo iz tega pepela nekaj pametnega razvijati." Je pa optimist, prepričan je, da se bomo rešili.

"Verjamem, da lahko civilna iniciativa veliko naredi, čim več intelektualcev bi se moralo aktivirati. Ta pasivnost, ki jo čutiš vsak dan na vsakem koraku, ni dobra za našo državo."

V trilerju Trije prispevki k slovenski blaznosti iz leta 1983 je Mitja Milavec režiral eno izmed treh zgodb. Njegova je bila  Kronika upora. Pravi, da bi danes lahko dodal še kakšno zgodbo o slovenski blaznosti.

Jože Habula, ustanovitelj skupine BIG FOOT MAMA

Učitelj in bobnar Jože Habula je 14. septembra 1990, ko je zaključeval srednjo šolo, prvič postavil na oder glasbeno skupino Big Foot Mama. Letos so imeli lepe načrte za praznovanje tridesete obletnice.

"Vse, kar je bilo zamišljeno za leto 2020, nas še čaka. Nič nam ne bo pobegnilo."

Skupina Big Foot Mama je starejša od države ... "Vedno sem mislil, da samo narodnozabavni bendi lahko doživijo take obletnice ..."

Ravnatelju na šoli, na kateri je Jože Habula delal kot učitelj, se je zdel njihov videospot skladbe Garbage nemoralen, zato je Jože pristal na cesti. "To se je zgodilo leta 1996.  V tej naši Sloveniji smo že bili."

Kot učitelj ima dober stik z mladimi. Pravi, da jih zanima vse mogoče, da ga sprašujejo, ker mu zaupajo.

"Vsi potrebujemo sogovornika, ki bi nas jemal resno. Mlade je treba jemati resno. Če se odpreš, pridobivaš znanje in z znanjem rešuješ stvari.  Znanje je rešitev."

Njegove barve so še vedno žive in oči iskrive. Jože Habula si še vedno želi leteti.

Jakob Jurij Snoj: V Sloveniji imamo veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo

Jakob je študent na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Zadnja leta vodi priprave dijakov na mednarodna matematična tekmovanja. V tem času so slovenski tekmovalci dosegli nekaj izjemnih rezultatov.  Za vitrino je izbral predmet, s katerim želi opozoriti, da v Sloveniji nimamo samo vrhunskih športnikov, ampak veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo. To je  srebrna medalja, ki so jo slovenski dijaki dobili  na matematični olimpiadi v Litvi leta 2017. Takrat je bil Jakob Jurij Snoj spremljevalec oz. vodja ekipe.

"Na tekmovanje se pripravljaš več let, potem potuješ na drug konec sveta, kjer se pomeriš z najboljšimi matematiki iz celega sveta,  imaš priložnost, da pokažeš svoje sposobnosti. Hkrati pa spoznaš tujo državo, vrstnike, ki se ukvarjajo z istimi stvarmi kot ti. Tekmovanje je najpomembnejši del, je lahko tudi zelo stresno, je pa olimpiada še veliko več od tekmovanja."

Že od nekdaj ga zanima matematika. Ko je bil majhen, mu je oče krajšal čas na sprehodih z matematičnimi ugankami, ki jih je Jakob vedno komaj čakal.

"V matematiki še zdaleč ne vidim le številk, kot si to morda kdo predstavlja, v njej vidim veliko elegance in lepote v načinih matematičnega dokazovanja in  razmišljanja."

Slovenski dijaki so pred kratkim izgubili možnost za sodelovanje na mednarodni olimpiadi mladih fizikov. Tekmovati jim niso dovolili, ker bi jih bilo v istem prostoru pet.

"Ko sem slišal novico, da dovoljenja za pisanje v Sloveniji niso dobili, me je to zelo razjezilo. Žalostno in sramotno se mi zdi, ker očitno nihče nima dovolj posluha, da bi omogočil tak dogodek, čeprav z izvedbo raznih športnih tekmovanj vedno znova dokazujemo, kako se da izvajati takšne izjeme. Verjamem, da so se dijaki več let pripravljali na to tekmovanje, prikrajšani so za enkratno izkušnjo, ki bi jim lahko krojila prihodnost."

Kakšne ambicije ima Jakob Jurij Snoj?

"Bo čas pokazal, ko bom zaključil študij. Morda raziskovanje, poučevanje, vsekakor pa bom s pripravami dijakov nadaljeval."

Vidi Jakob svojo prihodnost v Sloveniji? "Mogoče. Razmišljam tudi o tujini. Bom videl, kam me bo ponesla pot."

Dr. Aleksandra Berberih Slana: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži."

Dr. Aleksandra Berberih Slana je pokončna direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor in predsednica Skupnosti muzejev Slovenije. Za vitrino je izbrala Poezije Rudolfa Maistra Vojanova iz leta 1904. V knjigo, ki jo hranijo v muzeju, je leta 1919 napisal posvetilo: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži." 

"Vsak muzej mora zastopati človekove pravice, svoboščine, demokracijo, svobodo, enakost, pozitivne vrednote, ki bi jih morali deliti vsi. Muzej ne sme in ne more biti nevtralen."

Večkrat je že povedala, da nasprotuje ideji postavitve muzeja osamosvojitve, saj so v teh tridesetih letih nastajale zbirke v številnih muzejih, ki to obsežno gradivo preučujejo, redno razstavljajo, zbirke so dostopne obiskovalcem.

"Teh zbirk je ogromno in temu primerno jih javno prikazujemo, če avtorji to dovolijo. Od teh dogodkov je namreč minilo samo trideset let. Procesi osamosvajanja še niso končani, nekateri še niso pripravljeni nastopati javno, še ne želijo, da delimo njihove spomine. Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali to obdobje."

Še o pomenu postavljanja vitrin:

"Predmeti so srce vsakega muzeja. Pri postavljanju vitrin in izbiri predmetov je treba biti zelo previden, da pravilno razbereš pomen predmeta in njegovo zgodbo, se odločiš, kako ga boš postavil v kontekst, da bo pravilno razumljen. Vsak obiskovalec v muzeju ima svoje videnje zgodovine ali sveta okrog sebe. Hitro se lahko zgodi, da izbrani predmet, za katerega si ocenil, da pripoveduje pozitivno zgodbo, nekdo razume negativno."

Zakaj je dr. Aleksandra Berberih Slana izbrala Maistrove Poezije in njegovo posvetilo?

"Povedati želim, da proces osamosvajanja in osvoboditve Slovenije poteka že zelo dolgo. Pa tudi to, da Rudolf Maister ni bil le general, ampak tudi bibliofil in umetnik, ni razmišljal le o vojni, temveč tudi o kulturi, ki je, tako kot osamosvojitev, temelj naše države, zato naj država začne končno skrbeti zanjo."

Tatjana Pirc