Aktualno

V spomin: Mojmir Sepe 11. 7. 1930 – 24. 12. 2020

V 91. letu starosti je prenehalo biti srce trobentača, pianista, skladatelja, aranžerja, dirigenta in sodelavca Radia Slovenija, Mojmirja Sepeta

mojzes
foto: Jani Kenda

Življenje je od mladih nog posvetil glasbi. Od leta 1950 je sodeloval z Big bandom RTV Slovenija (takrat RTV Ljubljana), se učil od Bojana Adamiča in ustvarjal v istem času z Jožetom Privškom in Juretom Robežnikom. Sodi v krog najbolj plodnih skladateljev zabavne glasbe, ki je pisala zgodovino slovenske popevke v njenih najžlahtnejših časih. Preko tisoč njegovih del niha od popevke, prek instrumentalnega jazza do šansona in filmske glasbe. Sodeloval je z velikimi mojstri slovenske besede, ki so v sozvočju z njegovimi notami neizbrisno zarisali veličino slovenskega zabavno glasbenega melosa v glasbeno krajino druge polovice 20. stoletja.

Največ je pisal za soprogo Majdo Sepe, menda pa ni vidnejšega pevca ali pevke iz zlate generacije, ki ne bi vsaj na kratko sodeloval z njim. Če spomnimo na samo nekaj naslovov:

Poletna noč, Zemlja pleše, Brez besed, Ko gre tvoja pot od tod, Ljubljanske ulice, Malokdaj se srečava, Med iskrenimi ljudmi, Nekoga moraš imeti rad,  Pismo za Mary Brown, Pridi, dala ti bom cvet, Vzameš me v roke, Uspavanka za mrtve vagabunde, …

Občutek za dobro melodijo ali uglašen zven velikega glasbenega korpusa ni dan vsakomur. Vsakdo, ki ima posluh ve, da je najtežje na notni papir ali na klavirske tipke spraviti morje idej, ki neukrotljivo krožijo v glavi. Mojmir Sepe je to delal z lahkoto.

Sepe je z idejami čaral, ustvarjal nove svetove, ki lajšajo ali osmišljajo življenja tistim, ki tega sami ne zmorejo ustvariti, so pa dovolj odprti, da odkrito cenijo take dosežke.

Mojmir Sepe je pomagal je tudi mlajšim, jim rad svetoval, se z njimi pogovarjal o glasbi in drugih življenjskih stvareh. Bil je iskriv, duhovit in poln svojstvenega humorja. Če si ga srečal, te je njegova dobra volja v zadovoljnem razpoloženju držala še kar nekaj dni.

Mojster Sepe, hvala za vse, kar si nam dal.

(Jernej Vene)

Mojzesu v spomin

Mojzes je imel šarm in talent, lucidnost in duhovitost, bil je, to bo potrdil vsak, ki ga je morda tudi samo bežno spoznal, duša vsake družbe, v katero je zašel.

Družil sem se z njim v službi in zasebno, tudi in morda zlasti še več potem, ko je šel v pokoj, na zabavah v njegovi hiši in na njegovem vikendu, se veselil njegovih rojstnodnevnih praznovanj in skupnih izletov, ki so bili vedno posebna dogodivščina.

Redno smo se dobivali po štirikrat tedensko, v zadnjih dveh letih samo še dvakrat. Na srečanja je vedno prišel s kolesom - ko je šel v pokoj, smo mu sodelavci kupili prvega in se je navezal na kolesarjenje. Mojzes je bil zvezda v pravem pomenu te besede, če ga ni bilo, vzdušje brez njega ni bilo tisto pravo, vedno smo se spraševali, kaj ga je neki zadržalo. Tudi letošnja bolezen ga ni potrla, bil je bojevnik.

Vem, kako se ga bom spominjal: tako kot vseh, ki so odšli prezgodaj: vedno in na vseh krajih, kjer smo se družili - njegova glasbena zapuščina pa se bo predvajala v večnost.

(Jani Kenda)

foto: Jani Kenda