Kolenkovi že tretjo generacijo, od leta 1938 predelujejo žitarice. Nekoč na reki Muri, danes v manjšem suhem mlinu v Gornji Bistrici v Prekmurju.
Priti "zdoma" k mlinu v "pomeljajščini" oziroma jeziku mlinarjev pomeni, da s seboj prineseš hrano in pijačo
Kolenkovi že tretjo generacijo, od leta 1938, predelujejo žitarice. Nekoč na reki Muri, danes v manjšem suhem mlinu v Gornji Bistrici v Prekmurju. Mlinarja Anton in njegov sin Roland Kolenko sta že pred leti grafično prenovila blagovno znamko ter začela prodajati bolj butične izdelke, za vodenje spletne trgovine pa je zmanjkalo časa. Do leta 2020 so pri Kolenkovih namreč prisegali na osebni stik s stranko in stisk roke. Ko je bila spomladi prvič sprejeta omejitev prehajanja občin, pa jim je prodaja v fizični prodajalni upadla.
"Navadili smo se novih načinov komuniciranja, novih prodajnih poti, razmišljati malo drugače, malo ‘zunaj okvirja’, ne čakati stranke, da ti 'vse prinese k riti', ampak da ti prineseš k stranki."
V začetku epidemije so se kot eden izmed ponudnikov vključili v FB-skupino Lokalno-pomursko; platformo za preprosto blagovno in tržno izmenjavo, ki promovira lokalno. Pozneje so se pridružili še gorenjski in primorski skupini in tako razširili svojo bazo kupcev.
"Mlinarstvo kot poslanstvo ni več cenjeno, kot je bilo včasih. Prej smo oskrbovali domače ljudi in ljudje so se navezali na to, z njimi si se moral pogovarjati. Prihajali so in pomagali. Rekli so jim 'pomeljaji'. 'Pomeljaj' je kot stranka pripeljal zrnje in ti je pomagal fizično delati. Mlinar je samo 'komandiral' in to je trajalo nekaj ur. In čim si dalj časa skupaj, se dosti sliši, prej si vse v mlinu izvedel, zdaj pa samo še v gostilni."
