Rožnata dolina

Radi bi verjeli, da bo ljudem dovolj nekulturne politike

Se politika res boji kulture in umetnosti? Kakšno pomoč in podporo ponuja Ministrstvo za kulturo umetnikom v obdobju koronakrize? Zakaj se vrstijo protesti in javna pisma?

pjimage (1)
Urban Kuntarič, Nika Korenjak, Domen Bohte
foto: Osebni arhiv

S02E05: ODNOS DO KULTURE

Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Mladi so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture. Nika Korenjak pravi: "Dosegli smo zelo nizko točko." Urban Kuntarič dodaja: "To je politika, ki se boji kulture in umetnosti. Funkcija umetnosti je, da stvari postavlja pod vprašaj, trenutna politika pa bi raje videla, da ne bi ničesar spraševali. Na prvih novinarskih konferencah so rekli, da novinarji na njih ne boste prisotni." Kritičen je tudi Domen Bohte: "Na tako nizki točki smo, da si želim, da bi bila politika instant kulture, četudi je ne podpiram, a zdaj govorimo o politiki nekulture. Rad bi bil pozitiven, verjel, da bo ljudem dovolj nekulturne politike in čakanja na pravo kulturo. Da se bomo lahko vrnili v najboljši luči, ko bo vsega tega enkrat konec." 

Sogovorniki so:

Urban Kuntarič, 24-letni igralec, zaposlen v Gledališču Celje. V teater je zaljubljen že od malega in obožuje svojo službo. Pravi, da imajo igralci privilegij, ki ga nima nihče drug, saj lahko živijo več življenj, pa čeprav ta življenja trajajo le toliko, kolikor traja gledališka igra. Zelo rad ima tudi film, radio in likovno umetnost, arhitekturo vzhodnega bloka (t. i. brutalizem), pa zgodovino in literaturo, predvsem prvoosebne in vojne romane. Rad potuje, dobro kuha in dobro je. Pravi, da je tako kot pri kuhi nepogrešljiva sol v življenju nepogrešljiva umetnost. Spomni se tudi lepe besedne igre v angleščini: 'The Earth without art is just eh.’ Med prvim valom epidemije je čas namenil pisanju magistrske naloge na temo slovenske mitologije in ljudskega slovstva, zdaj pa si dneve krajša s snemanjem zvočnih knjig v knjižnici za slepe in slabovidne.

"To sprenevedanje in ta ignoranca, ki veje, ne samo od našega ministrstva, ampak celotne vlade, je izredno skrb vzbujajoča. Če se osredotočim na kulturno ministrstvo, ne vem, kaj je njegov cilj. Če citiram Vojnovića, ki je v kolumni v Dnevniku zapisal, da bi razumel, da bi nasprotne umetnike uničili in podpirali svoje. A oni ne podpirajo nobenih umetnikov. Kaj je njihov cilj, s čim se želijo uveljaviti? Ali je cilj le to, da zrušijo umetnost, da uničijo umetnost in je ni več? Bom citiral svojega igralskega kolega Braneta Završana: človek morda lahko preživi brez kulture, človeštvo pa ne more. To je vse, kar nam ostane, vse, kar pustimo za seboj. Ko smo govorili o proračunu, tu gre tudi za kulturno dediščino, o kateri se premalo govori. Imamo nacionalni teater, dramo, ki že 30 let potrebuje prenovo. Pa še zdaj se verjetno ne bo zgodila prenova. Pa gradovi in domačije, zaščiteni s kulturno dediščino. Hkrati pa se vlada hvalisa z domoljubljem, ne vem, tukaj je neki paradoks, to je skregano z logiko in njihovo retoriko. O kakšnem domoljubju govorimo, če zaničujemo vse, kar nas definira? In kultura je eden najpomembnejših pojmov, saj nas definira kot ljudi. Jezik, poezija, gledališče in tako naprej. Kar zadeva gedališki ceh, obstaja neka povezanost. Koronapoložaj je specifičen, težko je pritiskati, naj odprejo gledališča, če je vse ostalo zaprto. Se pa politika gledališča težje dotakne kot kakšne druge kulturne panoge, saj imamo zelo močno publiciteto. Hitro lahko Sebastian Cavazza ali Marko Mandič stopita pred kamere in rečeta: poslušte … Ti ljudje so prepoznavni, imajo vpliv na javno mnenje. Gledališki ceh je v tem smislu kar močan. Gledališče je ekipni šport, ta skupnost je res močna in držimo skupaj."

Domen Bohte, diplomant Prins Claus konservatorija, kjer je v letu 2020 magistriral. Je tudi umetniški vodja delavnice in festivala Jazzinty. Ustvarja in deluje kot basist, studijski glasbenik, skladatelj in organizator. Svoje izkušnje iz tujine uporablja v sodobnih in modernih glasbenih praksah. Je član slovenskih in mednarodnih zasedb: Container Doxa, C H I M E R A, Hiske Oosterwijk kvartet in Austeja Žvirblyte kvintet, nekdanji in ustanovni član skupine Mrfy in član zasedbe Mihe Guština - Guštija. Igral in šolal se je pri mednarodno priznanih glasbenikih, našteva le nekatere: Tim Lefebvre, Wayne Krantz, Evan Marien, Becca Stevens, David Binney, Matt Wilson, Michael Mossman in Jonathan Kreisberg, JD Walter.

"Živel sem v treh desnih vladah: v Trumpovi Ameriki, Ruttejevi Nizozemski in v Janševi Sloveniji. In se mi zdi, da res ne gre več za neko konservativno, ampak izredno populistično nastrojenost. Tudi in po večini proti umetnosti, napredni umetnosti. Poslušal sem debato, da se pri koncertu v Stožicah 22 odstotkov zaslužka steče v davek, ki ga država porabi. To je velika industrija, ki bi se jo moralo kot tako tudi obravnavati. Naj delim osebno zgodbo: magistriral sem 1. julija letos in dva dni pozneje vložil vlogo za samozaposlenega v kulturi. Do danes še nisem prejel odločbe. Stvari trajajo, kar pomeni, da že štiri mesece čakam na odgovor. To je tudi velik odraz vsega, kar se dogaja. Da ministrstvo ni več ministrstvo. S tem, da sem bil tudi sam štipendist ministrstva pet let za študij umetnosti v tujini. In težavam, ki nastajajo zdaj v komunikaciji, da se ljudje ne javljajo na telefon po več tednov, še nisem bil priča. Zdi se mi, da tudi sam dialog, ki ga vodi gospod minister, je na zelo nekulturni ravni. Potrebuje spremembe in … to so vzroki in posledice, ki vodijo v šankistično politiko, ki smo ji priča. Če bi bil minister za kulturo kulturen, se tudi drugi politiki mogoče ne bi komunicirali na takšni ravni. Kultura in šport predstavljata Slovenijo v svetu v najboljši luči, in ne politika."

Nika Korenjak, študentka dramaturgije in scenske umetnosti na AGRFT, študirala je tudi na ADU v Zagrebu in na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tekoči sezoni bo igrala v uprizoritvi Mini teatra 5 kilogramov sladkorja v režiji Yonatana Esterkina. V slovenskem kulturnem prostoru deluje kot praktična dramaturginja, gibalka in performerica. Piše scenarije za kratke filme in dramska besedila. 

"Mene ta položaj žalosti, saj se mi zdi, da so določeni ljudje na določenih položajih izkoristili epidemiološko situacijo in sprejeli sankcije, ki morda nimajo neposredne zveze z reševanjem krize, v kateri smo se znašli. Najbolj me prizadene potuhnjenost ministrstva za sankcijami, dogodki, pobudami. Nekatere stvari so nedopustne. Čakati na odločbo toliko časa, v Sloveniji, kjer nas ni toliko ... To je nespoštovanje do tistih, ki iščemo druge poti in se nismo odločili za neko direktno naravnano poklicno pot, ki je v tej državi očitno trenutno edina pravilna. Ko greš po svoje, izstopaš, si problem. Se mi zdi, da ne samo v Sloveniji, tudi drugje se to dogaja. A za tako državo, kot je Slovenija, ki naj bi bila socialna država, se to nikakor ne spodobi. Kar zadeva ministra, na neki točki sem vse divje spremljala, se jezila in komentirala. A sem se odločila, da neham in da bom poskušala s svojim delom opozarjati na to. Noro podpiram vsako umetniško akcijo, podpiram miroljubne proteste in čeprav kdaj ni videti, da imajo rezultat, ga imajo. Že sam odziv ministra hitro pokaže, s kakšnim človekom imamo opravka. Pokazati moramo pogum, poiskati način in se ne predati. Poskušati moramo utreti pravo pot, si priboriti nekaj, kar nam pripada. V Sloveniji lahko kulturniki ponudimo toliko kakovostnih vsebin, že če dobimo vsaj malo finančne podpore. Če se ta še zmanjša, potem pa res ne vem, kaj bomo. Veliko zanimivih perspektivnih umetnikov bo odpadlo, ne bodo se več mogli ukvarjati z umetnostjo, ker ne bojo oziroma ne bomo mogli preživeti. Če je kultura hrana za dušo, dajmo jo nahraniti še na ta način. Upam, da se to ne bo zgodilo, bomo pa videli. To me grozno žalosti. Sama čakam na točko, kdaj bom rekla, da bom morala poprijeti za kakšno drugo delo. Nimam občutka, kaj bo in kdaj. Ta negotovost je grozljiva. V tem smo globoko, to je nedopustno, a ne vidim, kako bi lahko zlezli ven iz tega, pozdravili ta grozljivi fenomen. Razen tako, da poskušamo stopiti skupaj, kar pa ne bo dovolj, potrebovali bi drugačen dialog s pristojnimi."