KOMENTAR Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici ??
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
Komentar Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici in na Smučarski zvezi Slovenije
Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe.
Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela.
Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah.
Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na Smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?!
To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
