Jezikanje

Satira ima kriterije v etiki, estetiki in morali

"Satirični komediograf mora tako pisati, da politika od jeze v 'luft' skače. Kljub temu pa je treba žigosati pojave, ne pa posameznih ljudi," pravi Tone Partljič

Jezikanje 1280x720 px 12
Poišči Jezikanje v aplikaciji za podkaste!
foto: Val 202

Tone Partljič in Rok Kajzer razmišljata o satiri. Strinjata se, da mora zbosti in opozoriti na negativne pojave v družbi, na neki način je sorodna humorju, a, kot pravi Tone Partljič: "Pri satiri se smehljamo kakor pri Cankarju, skozi stisnjene zobe." Dodaja še, da nikakor ni vse satira in da je žaljivo, kadar nekdo svoje rasistične zapise označi za satiro. 

"Nekdo bi zdaj rad svoje negativne spise prekvalificiral v satiro. To je na žalost zelo podobno, ne bi rad bil žaljiv, gospoda ne poznam, a je to podobno temu, kako so pisali od leta 1930 naprej v Nemčiji. Da se bo bela, germanska, arijska rasa, ki je nekaj več, ohranila in da je treba druge 'očistiti'. To je jezik, ki je pripeljal do zelo hudih posledic in za katerega ne bi smelo biti tolerance. Kulturniki pa bi morali skočiti v zrak in reči: ne, to ni satira. To je žaljivo za satiro. Z njo se morajo ukvarjati ljudje, ki imajo moralo, duha, etiko. Potem ima njihova satira smisel." 

Rok Kajzer pravi, da ima satira srečo, saj lahko gre korak dlje, v tem svetu pa je izredno pomembna: "Satirična okna, ki jih ne ponuja le naš Toti list, temveč tudi radio, televizija, časopisi, skrbijo za duševno zdravje ljudi. Da se nasmejijo, da se vsaj enkrat na teden izognejo tem težkim in grdim novicam."

"Satira lahko postavi ogledalo na vse štiri strani okrog človeka in ga sooči z njim samim. V nobenem političnem sistemu, Toti list je deloval v Kraljevini Jugoslaviji, v prvih dneh okupacije, v socialistični Jugoslaviji, satira ni imela prijateljev med politiki in jih ne bo imela. Tudi v demokraciji jih nima."