Cederama

Annie − Dark Hearts

Očarljivost ne šteje let

Leta je ni bilo na spregled. Povratniška albumska epizoda mistične norveške pop pevke se zdi od nekod že popolnoma znana, a hkrati še vedno tako tuja in oddaljena. Po čudnem naključju se Annie v Cederamo ne vrača po pravljičnih sedmih, ampak po epskih sedemnajstih letih. Res velja posebej opozoriti, da čutno elektronsko popevkarico ustvarjalna vnema in predvsem visoko kultiviran občutek za minimalistično pripovednost nista zapustila. Tako kariero Annie, glasbenice iz Bergna, kot njeno osebno zgodbo sestavlja več prepadov. Po drugi strani pa so izrazi številnih naslednic (Lykke Li, Aurora, Sigrid itd.), ki so prevzele in nadgradile Anniejino skandinavsko pop žlahtnost, kljub njihovim zaznavnim komercialnim uspehom še vedno tam, kjer jih pop umetnica, zdaj delujoča v Berlinu, zlahka ujame. Kot da je Annie vseskozi tu. Ali še drugače. Če je bila Robyn pionirka spogledljivega severnjaškega elektro pop podžanra, je Annie kot sodobnica in tudi sodelavka eklektičnega house pogona Röyskopp svojo poetiko delno izvila tudi iz trip-hopa in iz zgodnje techno-pop mode. Resda nas album Dark Hearts na nekaj mestih pušča na samotnem brezpotju, a tej ljubki in malenkost tudi apokaliptični songovski zbirki to še kako pristoji.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih