Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo
Med epidemijo doživljamo številne, za posameznika tudi zelo neprijetne omejitve. Je pa po stari modrosti v vsakem slabem tudi nekaj dobrega. Taka je recimo omejena, če že ne skoraj prepovedana sklenitev zakonskih zvez. Po začasnem epidemiološkem ukrepu je treba za sklenitev zakonske zveze dobiti dovoljenje pristojnega ministrstva. In na nesrečo je to ministrstvo, ki je odgovorno tako za družino, kot za socialo, kot za delo in kot za enake možnosti. Torej; minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če ste res prepričani, da se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo. Omejitve za sklenitev zveze pred matičarjem so radikalne, nanašajo pa se na število svatov in na priče – izmed vseh kategorij, ki jih morate izpolniti pred oltarjem, pa je najbolj zabavna tista, ki omenja nujnost poroke.
V javnosti se je razvila živahna razprava o tem ukrepu in glavni so nasprotniki omejitev, ki po navadi brijejo norce iz vlade; ampak kot je navada, so to počeli brez pravih podatkov in kar počez. Naša naloga je torej, da ukrep natančno analiziramo in ga razložimo tudi tisti javnosti, ki nima dostopa do Twitterja.
Najprej naj se strinjamo s tistimi, ki zabavljajo čez to, da je ukrep prišel pod ministra za delo. Se strinjamo, da je resor neposrečen … Bolj modro bi bilo, da bi sklenitve zakonske zveze odobravalo obrambno ministrstvo, če ne Tonin, pa vsaj ministrstvo za zdravje. Obe bi bili smiselni, če bi sledili popularnima krilaticama, da je "zakon borba" in pa opazki, ko ženin prijateljem napove poroko: "Kaj si bolan?!"
Če pa je dovoljenje za sklenitev zakonske zveze že pristalo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pa je tudi povsem upravičeno. Vsak zakon ima svojo komponento v pisarnah ministrstva, ki se ukvarja z družino; in žal imajo nekateri zakoni svoj odmev tudi v pisarnah ministrstva, ki se ukvarja s socialnimi zadevami. Še največ pa ima povprečen slovenski zakon opraviti s pisarnami, ki se na ministrstvu ukvarjajo z delom. Ni malo zakoncev, še več pa je takšnih zakonskih terapevtov, ki trdijo, da je za zakon treba ves čas delati. Če za zakon delaš, pa avtomatično spadaš pod ministrstvo za delo! Pa ne le to … "Odnos je treba graditi," pravijo nasveti v pogrošnih časopisih, na televizijskih programih in v metru tovrstne literature slovenskih javnih knjižnic; in kam sodi "graditev", če ne na ministrstvo za delo? Mogoče bi bilo graditev zakona sicer vključiti tudi pod ministrstvo za gospodarstvo, a čim je odnos med moškim in žensko okarakteriziran kot gospodarska dejavnost, obstaja možnost, da se vanj vključi ministrstvo za notranje zadeve.
Torej; odkar imamo sklenitev zakonske zveze na ministrstvu za delo, se veliko lažje pojasnijo tudi nekatere stranpoti zakonskega življenja. Vemo, kako boleča je lahko razveza zakona. In ta stigma, ki se ji reče ločitev, je grozeča le, dokler se jo obravnava znotraj ministrstva za družino – ali bog ne daj ministrstva za socialne zadeve ... Čim pa razveza zakona preide na ministrstvo za delo, dobi takoj drugačen predznak …
Stranki v postopku nenadoma nista več "ločenca", temveč povsem sprejemljivo "brezposelna"!
In če smo že pri tem; ker je statistično gledano razvez zakona skoraj tri tisoč, se pravi, da se loči skoraj vsak drugi poročeni par, bi veljalo določiti epidemiološki protokol tudi za razveze; saj gre prav tako za zelo pogost dogodek. Na srečo pa je narava razveze zakona takšna, da gre za epidemiološko povsem varen postopek ... Stranke upoštevajo strogo socialno distanco, skoraj nikoli se razveze ne udeležijo več kot štirje ljudje; po razvezi pa tudi niso v navadi večja praznovanja.
In kot je bilo veliko smeha, ko so odgovorni zapisali, da so dovoljene le nujne poroke, bi po drugi strani morali oznako "nujno" jemati smrtno resno, ko gre za ločitve.
Še to; eden bivših pravosodnih ministrov je malo podražil sedanjega notranjega ministra, kako da je videti nujna poroka. In minister si je privoščil majhen lapsus; ker pač noben od njegovih svetovalcev – tako Kangler kot Mahnič – ni izurjen v lekturi, še manj v slovenščini, je pojasnil, da se oznaka nujno nanaša na trenutke, ko je sklenitev zakonske zveze potrebna, da ne bi katera od konservativnih slovenskih babic čudno pogledala, ko bi se rodil nedonošenček. Pri čemer je minister seveda zamenjal izraza "nedonošenček" in "izvenzakonski otrok" … Kar žal ni največji lapsus Hojsovega ministrovanja …
Če smemo dodati: kako pa bo ta – sklepamo, konservativni par – pojasnil konservativni babici, da je povsem liberalno spočel potencialnega pankrta že pred poročno nočjo? Hočemo reči; tudi konservativne babice, oziroma sploh konservativne babice, znajo še kako dobro odšteti devetmesečno nosečnost od šestih mesecev nujnega zakona …
Je pa res, da bi minister za delo moral izdajati dovoljenja za sklenitev zakonske zveze pod oznako nujno za tiste konservativne pare, ki so se znašli zaprti v svojih stanovanjcih, konservativnost pa jim onemogoča, da bi se posvetili katerikoli drugi zabavi, razen gledanju televizije, pletenju, branju in molitvi.
