O razliki med ostalimi prostori, ki nas obdajajo in prostorom igre v teatru, bodo razmišljali arhitektka, gledališka režiserka in scenografka Meta Hočevar, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter Sebastijan Horvat, gledališki režiser.

O razliki med prostori, ki nas obdajajo, in prostorom igre v teatru razmišljajo scenografinja Meta Hočevar, gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter gledališki režiser Sebastijan Horvat

"Prostor je vedno prisoten v mislih, v realnem svetu in v fantaziji. Brez njega ni nič, je lahko dokaz, alibi, je krivec ali rešitelj, in terorizira tudi. Ko vstopiš v gozd ali v hišo, ti pokaže, kje si, in te usmerja, kam se lahko obrneš, kam lahko greš. Prostor omejuje in osvobaja, ne govori, je pa zelo zgovoren," piše Meta Hočevar v svoji novi knjigi Prostori mojega časa. Arhitektka, gledališka režiserka in scenografka, ki za vsak prostor pravi, da ima svoje življenje, ki mu ga dajejo ljudje.

"Govorimo o napolnjenem ali praznem prostoru. Zadnji nas preseneča, ker je drugačen in nima zgodbe, predvsem pa nima dotikov."

Zato se naši sogovornici zdi zatekanje v umetnost nujno. S tem pa ne misli le na umetnike, ampak na človeka nasploh, saj ne gre za to, kaj moraš vedeti, ampak kaj moraš videti, saj le tako lahko vzbudiš svoja čustva. Zdaj, ko se je prostor na neki način izpraznil, ker se je življenje preselilo v domove, se Meti Hočevar zdi zanimivo vprašanje, kaj naj počnemo s praznim prostorom in z vso umetnostjo.

"Res je, da vsa gledališča ustvarjajo predstave, delajo tisto, kar je najpomembnejše. Ampak navzven je vse mrtvo. Ni gledališča, ni avtobusov, ni ničesar."

O razliki med prostori, ki nas obdajajo, in prostorom igre v teatru sta razmišljala tudi dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič ter Sebastijan Horvat, gledališki režiser.

Nina Zagoričnik