Evropa osebno

Nekateri ljudje se morajo samo naučiti sporazumevati z drugimi

Payman Qasimian je moral iz Irana pobegniti dvakrat. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem

Payman Qasimian
Payman Qasimian
foto: osebni arhiv

Payman Qasimian noče igrati na karto usmiljenja, noče igrati vloge žrtve. Čeprav je v Iranu, kjer se je njegova zgodba začela, v resnici bil žrtev. Pripadal je preganjani verski manjšini bahajcev.

"V Iranu nisem imel enakih pravic, kot jih imajo muslimani. Bahajcem se na primer ni dovoljeno vpisati na fakulteto. Pri devetnajstih sem odšel v sosednji Pakistan, kjer sem se obrnil na pisarno Združenih narodov in zaprosil za azil. Povedal sem jim svojo zgodbo in po enem letu so me skupaj z družino sprejele Združene države."

Tam Paymana niso preganjali, doštudiral je, si našel službo v telekomunikacijskem podjetju in se začel ukvarjati s standupovskimi nastopi. V Kaliforniji živi polmilijonska iranska skupnost, za katero je nastopal v farsiju. Toda po 15 letih se je odločil, da spet obišče svojo domovino, kar pa se je izkazalo za usodno napako. Pred njim so bila tri peklenska leta. Oblast ni spregledala njegovih nastopov, ki so bili kritični do iranskega režima. Aretirali so ga že na letališču. Brutalno so ga mučili.

"S steklenico so mi porezali hrbet in me privezali k drevesu. V rane so mi vtrli sladkor. Po meni so gomazeli mravlje in drug mrčes."

Paymanu je uspelo pobegniti v Slovenijo, kjer je nastopal tudi v predstavi Skozi oči begunca.

"Izjemno pomembno se mi zdi, kaj mislijo o nas mlajše generacije. Pogosto so mislile, da smo begunci nevarni umazanci z dna družbe. Zato me je navduševalo, ko so spoznavale naše resnične zgodbe. Na začetku jim ni bilo mar, niso razumeli. Na predstavo so gledali samo kot na zabavo. Toda ko smo se pogovarjali po predstavi, je bilo že povsem drugače."