Botrstvo

Otroci nazadujejo in jih počasi in nepovratno izgubljamo

Šolanje na daljavo frustrira otroke, učitelje in starše. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj. Najtežje je tistim, ki so (še) brez odločb

Martina Lešnjak Opaka
Martina Lešnjak Opaka
foto: osebni arhiv

"Pouk na daljavo nekaterim zelo ustreza, sploh če imajo doma zanesljivo pomoč bližnjih, a taki so v manjšini. Številni pa imajo že težave s priklopom, vzpostavljanjem zvez, pošiljanjem priponk, z delitvijo zaslona med reševanjem nalog," opisuje specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak. "Večina težko ohranja motivacijo, obveznosti naredijo na hitro, samo toliko, da je, ne moremo pa jih pritegniti k nekoliko višji ravni znanja."

Starši ne morejo biti tudi učitelji in specialni pedagogi, to je drug odnos!

Otroci, ki imajo zelo različne učne težave, v šoli dobijo tako pomoč učiteljev, sošolcev kot tudi specialnih pedagogov, sploh če imajo  z odločbo priznane posebne potrebe (PP) in zagotovljene prilagoditve oz. tudi dodatne ure individualne pomoči. V lanskem šolskem letu je tako odločbo imelo več kot 13.000 šolarjev. Nekateri so vključeni v šole s prilagojenim programom, velika večina pa obiskuje običajne šole, a z dodatno pomočjo. Šole sicer skušajo zagotoviti to pomoč tudi na daljavo, a v resnici zelo velikanski delež časa, truda in specialnopedagoških prijemov pade na ramena staršev: "Mislim, da smo staršem otrok s posebnimi potrebami zdaj naložili malce pretežko delo. Nekaterih sploh ni doma in se morajo zanesti na to, kar zmoremo sami z njihovimi otroki na daljavo. Nekateri so doma, a morajo ob svojem delu pri otroku nadomestiti še to, kar sicer delamo specialni pedagogi, čeprav za to nimajo znanj. A še nekaj je pomembno – gre za drug odnos. Odnos med učiteljem in učencem je povsem drugačen, kot je med mamo in otrokom, kar vidim tudi pri sebi. Z učenci, s katerimi delam na daljavo, sem potrpežljiva, umirjena, spoštljiva, svojim otrokom pa sem predvsem mama: tudi vzkipim, zahtevam preveč, sem včasih zmedena, otroci odgovarjajo nazaj … Tako da verjamem, da starši, ki delajo s svojimi otroki, težko igrajo učitelja, kaj šele specialnega pedagoga," je razumevajoča sogovornica.

Otroci se v šole niso vrnili enaki, kot so bili pred zaprtjem

Če je to težko celo staršem, ki imajo pedagoško žilico, čas in razumejo snov, ki jo otroci obravnavajo, kaj je s tistimi, ki nimajo nič od tega, delajo v izmenah, morda ne govorijo jezika, ne obvladajo več snovi, ki so se je morda nazadnje učili pred vsaj tremi desetletji?

"Največ takih otrok smo izgubili, na pol izgubili ali pa jih izgubljamo. Taki samo sporočijo, da mami ne razume, da sami ne razumejo, da ne vedo, kako in kaj … Dobivamo sicer zelo dragoceno pomoč prostovoljcev, tudi iz ZPM Moste, ki skušajo otroke spremljati in motivirati na daljavo, da lahko vsaj približno sledijo vsaj bistveni snovi. Izkušnja iz spomladanskega dela šolanja na domu nam je pokazala, da so nekateri otroci močno nazadovali, zato smo se vrnitve v šole zelo veselili. A ti otroci se niso vrnili enaki, kot smo jih poznali pred zaprtjem. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj."

Izgubljajo težko prigarano samostojnost

In kaj zdaj, ko je jasno, da se večina otrok v tem koledarskem letu ne bo več vrnila v šole in ko napovedi kažejo, da so pred njimi še dolgi tedni šolanja na daljavo? Nekaterim otrokom, kot rečeno, šolanje na daljavo celo bolj ustreza, a tudi tukaj so skrite pasti: "Nekateri so se povsem navezali na svoje starše in ne iščejo več moje pomoči. Gre za otroke, ki so bili že v osnovi manj samostojni in smo se zelo trudili, da so začeli delati sami. In se bojim, da bodo ob nenehni starševski pozornosti v tej samostojnosti nazadovali."

Ti otroci strašansko nazadujejo

Šolanje na daljavo je za večino otrok s posebnimi potrebami velik izziv in velika težava, ki postane še večja, kadar otrok živi v okolju, ki je vse prej kot spodbudno:

"Otroci s posebnimi potrebami, ki živijo v nespodbudnih okoljih, se nam pospešeno izgubljajo, ne uspe nam jih pridobiti, sami ne znajo ali ne zmorejo narediti skoraj ničesar. Ne gre le za šolanje, pogosto se v takih družinah tudi ne bere, ne gleda izobraževalnih oddaj, se ne pogovarja o življenjskih problemih, gre za večplastno kulturno prikrajšanost. Ti otroci strašansko nazadujejo. Ko smo se septembra pogovarjali z njimi, so se številni zelo bali, da bi šolanje spet potekalo na daljavo, nekateri so jokali, ko so izvedeli, da bomo spet vse delali na daljavo. Ker je to taka frustracija. Res se mi zdi, da beseda frustracija najbolje opisuje naše trenutno delo in njihovo počutje," opisuje Martina Opaka Lešnjak.

Učitelj, specialni pedagog, gospodinja, kuhar, zaposleni, šef, direktor, vodja, morda tudi negovalec in terapevt hkrati

Frustracija je vse večja tudi pri starših, ki ne zmorejo več biti učitelj, specialni pedagog, gospodinja, kuhar, zaposleni, šef, direktor, vodja, morda tudi negovalec in terapevt hkrati. In je frustracija za učitelje, ki so skorajda vse našteto, zraven pa bi morali biti še izumitelji najboljšega načina poučevanja na daljavo, čeprav jih tega ni nihče učil. In ki v dveh mescih šolanja na daljavo niso dobili odgovora, ali smejo iz učnih načrtov kar koli izpustiti. "Osnovnošolski program je predpisan, v učnih načrtih so na Zavodu za šolstvo zdaj označili teme, ki so primernejše za šolanje na daljavo, a z opombo, da to ne pomeni, da se druge sme izpustiti," navaja sogovornica.

Najtežje je tistim s PP, ki so (še) brez odločb

Tisti otroci, ki so jim potrebe po prilagoditvah in pomoči že odrejene tudi z odločbami, pa so vsem težavam navkljub v boljšem položaju, kot so otroci, ki težave imajo, a iz kakršnih koli razlogov odločb (še) nimajo: "Ti so precej bolj prepuščeni samim sebi. Na naši šoli sicer imamo nekaj prostovoljcev, ki pomagajo tudi otrokom brez odločb, a nam je to pomoč uspelo zagotoviti v zadnjih dveh tednih. Ti otroci so si do zdaj že nabrali takšne zaostanke, da težko spremljajo tekočo učno snov, saj so zamudili vsaj tri tedne. Zato so pri njih težave zagotovo še večje."

Edina rešitev, ki za večino otrok pomeni bistveno bolj primeren način šolanja, je torej vrnitev v šole, je prepričana specialna pedagoginja Martina Opaka Lešnjak: "Še vedno je bolje, da imamo šolanje na daljavo kot pa nobenega šolanja, a to je res kratkoročna rešitev za ohranjanje učne kondicije in utrjevanje snovi, ki so jo že vzeli v šoli. Toda zdaj dejansko že jemljemo novo snov, ki jo bodo nekateri dobro usvojili, nekateri pa ne. In tu se poglablja ta razkorak. Poleg tega se bojim, da se bodo nekateri naučili snov napačno, ker ne morejo dobiti takojšnje povratne informacije," skrbi specialno pedagoginjo.

Bo izgubljeno še mogoče nadoknaditi?

"Dobro vprašanje. Mi se bomo trudili po najboljših močeh, a kar delamo, sama občutim samo kot gašenje požara. Kjer vzplamti kakšen problem, ga poskusimo rešiti, a požar še kar gori. Tukaj je res edina rešitev, da se čim prej vrnemo v šole. Dokler se še da kaj nadoknaditi."

To so požari, ki morda res tlijo in niso videti veliki, a je njihov učinek na nekatere otroke, sploh tiste iz nespodbudnih okolij, ki živijo v pomanjkanju in nimajo dostopne pomoči, lahko nepopravljivo uničujoč. Zato je skrajno skrajni čas, da strokovnjaki vseh strok, ne le epidemiološke, znova prevrednotijo, katere vse skupine v naši družbi so v tej epidemiji najranljivejše.