Šolanje na daljavo je tudi v jesenskem delu epidemije pokazalo, da kljub boljši pripravi izvedba pouka in šolskih obveznosti za številne šolarje in dijake še zdaleč ni preprosta, ali pa je povsem nemogoča. Tako šolanje poleg opreme in interneta zahteva tudi vešče starše, ki obvladajo tehnično podporo in so hkrati tudi učitelji svojim otrokom. V družini s petimi otroki, od katerih se šolajo trije in se hkrati šola tudi mama, je šolanje za vse izčrpavajoče, sploh zdaj, ko poteka tudi že ocenjevanje.
Če ne bi pustila službe, bi bilo šolanje treh otrok na hribovski kmetiji z enim računalnikom in katastrofalnim internetom povsem nemogoče, je prepričana mama petih otrok, ki se ob popoldnevih šola tudi sama
Pouk na daljavo imajo trije hkrati, srednješolec ima oz. bi moral imeti videopovezavo za vsako uro, ki jo ima v urniku, a je to povsem neizvedljivo, opiše mama:
"Internet imamo prek modema, a ker smo zadnji na liniji, je signal zelo slab. Med vsako videokonferenco nas je treba dvakrat ali trikrat znova prijaviti, da sploh lahko sodelujejo. Zelo je kaotično, slabe volje so tudi profesorji, ki morajo razlago ponavljati, otroci so polovico preslišali in se potem kličejo med seboj in sprašujejo, kaj so zamudili. Problem so bile Arnesove učilnice, kjer veliko stvari ni delovalo. Šola so urgirale pri operaterju, da bi okrepil signal, a se bo menda dalo šele spomladi. Ne vem, kako bomo do takrat."
Računalniki zagotovljeni predvsem z donacijami
"Sin je srednješolec in uporablja edini računalnik, ki smo ga imeli doslej, saj ima ves pouk prek videokonferenc. Hči v 6. razredu bi hkrati morala imeti tri ali štiri videokonference, na katerih pa ni mogla sodelovati, saj nismo imeli še enega računalnika, računalnik bi potrebovali tudi za drugošolko, ki po njem dobiva posnetke in naloge."
Pred dnevi so od ZPM Ljubljana Moste - Polje prejeli dodaten računalnik, na katerega pa je nekaj programske opreme šele treba naložiti. Čeprav je za vse šolajoče se otroke Ministrstvo za šolstvo zagotovilo brezplačen dostop do paketa Office 365, veščina nameščanja teh paketov nikakor ni samoumevna. In tudi če/ko je vse to urejeno, je za mlajše šolarje nujna asistenca staršev: "Pri hčerkah moram biti vseskozi zraven, nikoli namreč nista imeli niti priložnosti, da bi se naučili dela z računalniki. Vse jima je treba pokazati, razložiti, natisniti, najmlajša hči še ne bere dovolj dobro in ji je treba vse prebrati, razložiti, kot učitelji smo!"
Ob tem pa je treba še delati na kmetiji in skrbeti za dva mlajša otroka: "Res je težko, najmlajši je star leto in pol, vseskozi ga je treba nadzorovati, ker vse prijema in zleze vsepovsod, vseskozi ga je treba imeti na očeh. Ko hčerki razlagam snov in ji pomagam na računalniku, je to zelo naporno. Celo službo sem morala pustiti, ker sem delala v trgovini, kjer je treba biti ob petkih in svetkih. Nemogoče je ob tem še pomagati otrokom in opraviti vse potrebno. Nekaj pomaga sicer tudi mož, ki pa je invalid, zato je zelo težko. Mož se tudi ne znajde pri delu z računalnikom, zato je vse odvisno od mene. To je katastrofa, če otrok nima nikogar, ki bi mu pomagal."
Pouk na daljavo prizadel družine z vseh koncev Slovenije
Medtem ko imajo v osnovni šoli, kjer so učitelji bolj seznanjeni z domačimi razmerami svojih učencev, precej razumevanja za te težave, pa je na srednji šoli v mestu precej drugače, zahtevana sta polna prisotnost in sodelovanje: "Srednješolcu je za vsako uro, ko ni povezan na daljavo, treba pisati opravičila, zakaj ga ni bilo." Še posebej pa se je zapletlo pri ocenjevanjih na daljavo: "Učitelj jim je poslal nalogo, ki bi jo morali rešiti in poslati nazaj v 15 minutah. Mi je v 15 minutah nismo niti prejeli, kaj šele, da bi jo rešil in poslal nazaj."
Sicer jim je bila ponujena možnost, da bi za tri otroke dobili tople obroke, kar bi jim življenje precej olajšalo, saj bi otroci lahko jedli že med poukom, a bi po obroke morali vsak dan sami v 11 kilometrov oddaljen kraj, kar je v času, ko je mama vpeta v šolanje otrok, časovno neizvedljivo, pa tudi stroškovno komajda smiselno. Pouk na daljavo, ki naj bi trajal kratek čas, a se vse bolj drastično podaljšuje, prizadeva družine z vseh koncev Slovenije in iz vseh družbenih skupin. Celostnega pregleda nad tem, koliko otrok je obsojenih na manjkajočo, neprimerno ali pomanjkljivo opremo, predvsem pa na bistveno prešibek internetni signal oz. povezave, kot kaže, nima nihče, so pa na pristojnem ministrstvu našteli nekaj več kot 800 gospodinjstev, ki signala sploh nimajo. Med njimi je tudi družina Saša Kakerja, ki je dopisnici Metki Pirc opisal vsakdan njegovih otrok v manjšem kraju na Koroškem:
"Naše šolanje na domu poteka tako, da vsak dan v službi poskušam natisniti gradivo, ki ga učitelji objavijo v spletni učilnici, kar mi vzame vsaj dve uri, toda otroci so prikrajšani za vso razlago, ki so je sošolci deležni prek videopovezav. To vse moramo sami nadomestiti doma. Če je mogoče, skušam otroke odpeljati do sorodnikov v kraje, kjer je internet, po navadi nam gre za to vse popoldne."
Epidemija je samo zelo jasno pokazala, kako vrsto let država širokopasovnega interneta ne razume kot sodobne, za normalno življenje podobno pomembne infrastrukture, kot so denimo dobra cestna povezava, vodovod ali elektrika. Prepustitev tako pomembne povezave tržnim mehanizmom je zdaj, ko tudi delo od doma postaja vse pomembnejše, postal vse bolj škodljiv bumerang. Ki ne razslojuje le otrok: "Internet je osnova pri vsaki hiši že skoraj desetletja. Pri nas pa ne le, da ni interneta, ni mobilnega omrežja, niti ni mogoča priključitev na stacionarni telefon. Omrežje je namreč tako zastarelo, da nekoga, ki se preseli v naš kraj, ni mogoče priključiti niti na stacionarno telefonsko številko. Pri operaterjih so povedali, da nismo ekonomsko zanimivi za nikogar, ker se investicija v zaselek s 30 priključki nikoli ne bo povrnila. Čeprav vemo, kakšni dobički se obračajo v teh podjetjih," je kritičen sogovornik.
Internetnih povezav se zelo na hitro ne da urediti, nekoliko lažje gre z drugo opremo
Internetnih povezav se zelo na hitro ne da urediti, nekoliko lažje gre z drugo opremo. Šole in humanitarne organizacije še vedno opažajo veliko povpraševanje po dovolj zmogljivih računalnikih, sploh za srednješolce. Programsko opremo Office 365 pa je zagotovila država, dostope omogočajo šole, zato so tudi pravi naslov za vse dijake in šolarje, ki je morda še nimajo.
