Zgodbe

45 let tovarne zdravja: Zgodovinski temelji UKC Ljubljana

Od špitalov do moderne bolnišnice

20201123_120641
UKC Ljubljana danes
foto: Tatjana Pirc

Naši kraji imajo bogato zgodovino medicine in zdravstva, boj proti boleznim je star kot človeštvo, zelo zgodaj pa so se na tem prostoru pojavljale najrazličnejše predbolnišnične ustanove: lazareti, špitali, ubožnice, hiralnice, izolirnice, sirotišnice in najdenišnice, ki so jih do razsvetljenstva ustanavljali in vodili različni cerkveni rodovi.  "Predhodniki bolnišnic so bili špitali, to niso bile zdravstvene, temveč oskrbovalne ustanove," razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Knjigi avtorice prof. dr. Zvonke Zupanič Slavec, dr. med., ki ohranjata spomin na neprecenljivo in požrtvovalno delo zdravstvenega osebja za zdravje in dobrobit slovenskega naroda

foto: Tatjana Pirc

V Ljubljani so delovali trije špitali, v katerih so skrbeli za nemočne, brezdomne, bolne in osamljene. Prvega so na poti v Jeruzalem leta 1280 ustanovili vitezi križarji, leta 1786 pa je Ljubljana dobila civilno bolnišnico, ki je delovala v zgradbi, v kateri je bil prej samostan bosonogih avguštincev. Ko je cesar Jožef II. potoval skozi Ljubljano, so mu povedali, da še nimajo civilne bolnišnice, zato je določil mesto, kjer jo morajo ustanoviti.

"Prva bolnišnica je bila zelo skromna, imela je dvanajst bolniških postelj, internistični, kirurški, tudi dermatovenerološki oddelek, predvsem zaradi sifilitičnih bolnikov, saj je bilo takrat veliko sifilisa, pa tudi psihiatrični bolniki so bili v tej bolnišnici."

Prva civilna bolnišnica v Ljubljani je bila na sedanjem križišču Slovenske in Gosposvetske ceste

foto: Tatjana Pirc

 

Spominska plošča na mestu, kjer je bila prva civilna bolnišnica

foto: Tatjana Pirc

Tako se je začelo bolnišnično zdravstvo pri nas. ''Takrat je bilo malo zdravnikov, več ranocelnikov, negovalno osebje so predstavljali različni bolnišnični redovi,'' pripoveduje dr. Zupanič Slavec.

"Najprej so za bolnike skrbeli medicinski bratje, to so bili usmiljeni bratje iz Trsta. Po letu 1855 so večino oskrbe po bolnišnicah in socialnih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. Po drugi svetovni vojni so bile ukinjene, dobile so dekret, da se morajo v dveh urah preobleči v civilno obleko ali zapustiti ustanove, v katerih jih je do takrat delovalo približno 1200. V Ljubljani je ostala le ena redovnica, ki je po tistem prevzela zdravstveno nego, druge so odšle drugam, v Srbijo, Črno goro ..."

Med zgodovinske temelje UKC Ljubljana sodi tudi razvoj zdravstvenega šolstva. "Osebje je tisto, ki oblikuje vsako ustanovo. Brez strokovnega osebja se ne more gojiti stroke," poudarja dr. Zvonka Zupanič Slavec.

"Zdravstveno šolstvo se je začelo institucionalno razvijati s prosvetljenstvom. Ker je bila smrtnost novorojenčkov in porodnic zelo visoka, je bila prva šola, ki smo jo dobili, babiška, saj smo jo najbolj potrebovali. V Ljubljani so babiško šolo ustanovili leta 1753."

Civilna bolnišnica v Ljubljani se je počasi razvijala, širila, dograjevali so jo in dodajali nove oddelke. Konec 19. stoletja je imela že več kot 400 bolniških postelj, a širilo se je tudi mesto, vanj se je priselilo veliko ljudi, zato so potrebovali večjo bolnišnico. Ko so že gradili novo civilno bolnišnico na Zaloški cesti, je Ljubljano leta 1895 prizadel hud potres, staro bolnišnico je tako poškodoval, da so morali bolnike preseliti v zasilne šotore. Novo bolnišnico so odprli 16. oktobra 1895.

Na gradnjo bolnišnice na Zaloški nas spomni plošča, ki krasi hodnik upravne stavbe UKC Ljubljana

foto: Tatjana Pirc

 

Nova bolnišnica na Zaloški v Ljubljani je bila za tiste čase moderna in dobro opremljena. Po prvi svetovni vojni pa je bila oblast v Beogradu širitvam bolnišnice in naložbam v zdravstvo in medicino zelo nenaklonjena. Leta 1919 je nastala naša prva medicinska fakulteta, ki je bila nepopolna, imela je štiri semestre. V Beogradu je prevladovalo mnenje, da zadošča, če sta fakulteti v Beogradu in Zagrebu, a so se profesorji pritiskom, da bi ljubljansko medicinsko fakulteto ukinili, uprli. Leta 1940 je fakulteta v Ljubljani pridobila še peti in šesti semester, po letu 1945 pa je postala popolna medicinska fakulteta z desetimi semestri. "Ta fakulteta je v stotih letih opravila pomembno poslanstvo, v tem času je izobrazila približno osem tisoč diplomantk in diplomantov," pravi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.

"Pred drugo svetovno vojno je bilo le okrog 700 zdravnikov, približno 50 jih je med drugo svetovno vojno padlo. Imeli smo malo svojega osebja, a to so bili ljudje, ki so z vero, delom, zaupanjem in navdušenjem postavili stvari na prave temelje. Ljubljansko bolnišnico je po vojni najprej prevzela medicinska fakulteta, na vsakem oddelku so naredili katedro in zagotovili prostore, da so imeli lahko študenti vaje in predavanja. Splošna bolnišnica se je preimenovala v Klinične bolnice. Klinika pomeni bolnišnico, ki vzgaja zdravnike."

Približno 40 let so tlele zamisli o novi kliniki v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bila potreba po sodobni stavbi vse večja, pri izbiri končne odločitve za graditev novega kliničnega centra pa so se kresala številna politična, arhitekturna in medicinska mnenja. Na koncu je prevladala zamisel, da se novi klinični center zgradi na območju, na katerem je že večina bolnišničnih objektov.

Sredi leta 1966 je slovenska skupščina sprejela zakon o nadaljnji etapni izgradnji kliničnega centra v Ljubljani. Prva etapa je obsegala posteljni objekt s kapaciteto 911 bolniških postelj, diagnostično-terapevtski objekt ter komunalno-servisne objekte in naprave. Investicijski program za prvo etapo je bil sprejet že aprila 1963. Druga etapa graditve je obsegala Onkološki inštitut, nadaljnje etape pa še preostale ustanove kliničnega centra in Medicinske fakultete. Peti člen tega zakona je določal, katere občine bodo poleg republike financirale prvo etapo izgradnje kliničnega centra: Cerknica, Črnomelj, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Kranj, Litija, ljubljanske občine, Logatec, Metlika, Novo mesto, Radovljica, Ribnica, Škofja Loka, Trbovlje, Trebnje, Tržič, Vrhnika in Zagorje. Prva etapa naj bi bila dokončana v petih letih. Republika je morala zagotoviti 40 odstotkov investicijskih sredstev, ljubljanske občine 30, vse druge občine pa preostalih 30 odstotkov potrebnega denarja.

Leta 1968 je postal generalni direktor Kliničnih bolnic pravnik in politik Janez Zemljarič, ki je bil na tem mestu do konca leta 1973. Pozneje je bil direktor Službe državne varnosti, republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik slovenske vlade (od 1980 do 1984), od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanske vlade oz. Zveznega izvršnega sveta SFRJ. Klinične bolnice, ki so imele velike finančne težave, je vodil s trdo roko in v tesni povezavi s političnim vodstvom, skrbel je tudi za zbiranje denarja za graditev novega kliničnega centra.

"Izgradnja kliničnega centra je bila velik finančni zalogaj. To je bil čas samoprispevkov in delovnih sobot, ki so jih ljudje udarniško darovali za klinični center."

UKC Ljubljana danes

foto: Tatjana Pirc

UKC Ljubljana so gradili deset let, uradno so ga odprli 29. novembra 1975. To največjo zdravstveno ustanovo v Sloveniji so vzhičeno imenovali celo tovarna zdravja.

"To je bil megalomanski projekt. Ko je bila bolnišnica zgrajena, je predstavljala vrhunec v takratni Jugoslaviji. Na začetku je bilo 2800 bolniških postelj in 2400 zaposlenih, med njimi le približno 250 zdravnikov in 500 medicinskih sester, leta 1997 pa je imel UKC Ljubljana 3800 bolniških postelj, približno 7000 zaposlenih, med njimi priblžno tisoč zdravnikov in 1700 zaposlenih v zdravstveni negi. Že po tem lahko sklepamo, kako dramatičen preskok se je zgodil v dvajsetih, tridesetih letih."

Ko prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec opisuje zgodovino zdravstva in medicine na Slovenskem, ko našteva številne dosežke in presežke UKC Ljubljana v vseh teh 45 letih, ob tem razmišlja tudi o nadaljnjem razvoju kliničnega centra, na katerega smo lahko zelo ponosni, poudarja dr. Zupanič Slavec, hkrati pa poudarja, da bo morala družba temeljito spremeniti svoj odnos do zdravstva, sicer njegova prihodnost ne bo rožnata.

"Treba je imeti materialne, kadrovske, vzgojnoizobraževalne možnosti in strokovno znanje, da se lahko vse to razvija."

Skrb vzbujajoče je, ker je v Sloveniji premalo zdravnikov in medicinskih sester, zdravstveno osebje pa zaradi neugodnih razmer zapušča poklic.

"Imamo velik problem javnega nespoštovanja zdravstvenega in medicinskega dela, tolikšnega nespoštovanja tega dela, javnega klevetanja, neargumentiranega posploševanja ne vidim nikjer v razvitem zahodnem svetu. Nekultura sodobnega človeka je kriva, da je vse manj interesa za zdravstveno delo, ki je bilo vedno povezano s karitativnostjo in voljo, da ljudem pomagaš, se razdajaš, danes pa so te vrednote tako razvrednotene, da je vse manjši interes za vpis na medicinske fakultete in zdravstvene šole."

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec še dodaja, da je dolgoletno izčrpavanje zdravstva naredilo svoje.