Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih? Sogovorniki so: Razvan Cebotarean, Lucija Sevšek in Jure Macuh.
Jure, Lucija in Razvan razmišljajo o odnosu do države in življenju v Sloveniji. Kako gledajo na polarizacijo političnega prostora, na mladinsko politiko in problematiko?
S02E01: ODNOS (DO) DRŽAVE
Kakšen odnos imajo mladi do države, domovine, Slovenije? Kako gledajo na politično udejstvovanje in odločanje? Kako preseči delitve in zakaj si želijo živeti v socialni državi? Kakšen odnos imajo državniki do mladih?
Sogovorniki so:
Lucija Sevšek, študentka filozofije in sociologije, predsednica Kluba ptujskih študentov. Zanimajo jo predvsem politična filozofija, razvoj političnih sistemov in zgodovina filozofske misli. Ukvarja se z vodenjem kluba in projektov, vključuje se v mladinsko politiko in v delo z mladimi.
Poudarila bi, da obstajajo še druge delitve, ki jih mladi bolj občutimo, kot delitev na leve in desne, če poenostavim. Mladi smo vključeni v sistem delitev med spoloma, po spolni usmerjenosti, in še najbolj problematična je razredna delitev, ki vsekakor izvira iz zgodovinskih okoliščin. Država premalo poskrbi za mlade. Skrbi me, da nas državniki vidijo kot neko apolitično mladino, ki bi svojo svobodo prodala za novi iphone. Študentje smo bili v obdobju koronakrize prizadeti zaradi izpada dohodka, zmanjšanja študentskega dela. Ostali smo tudi v neki praznini, kaj se bo zgodilo z nadaljnjim izobraževanjem. Zatajili nismo mladi, ampak institucije, ki bi to morale urejati. Mladi smo premalo nagovorjeni in vključeni v proces odločanja. Hodim na volitve, volim, a se vedno znova sprašujem, ali je bolj pametno oddati neveljavno glasovnico in opraviti svojo državljanjsko dolžnost. A vem, da s takšnim načinom sprememb v sistemu ne bomo dobili.
Jure Macuh, študent podiplomskega programa Evropskih študij na Fakulteti za družbene vede. Zanimajo ga predvsem energetika, evropske integracije in odnosi med Evropsko unijo in Kitajsko. Pravi, da smo se v Sloveniji zdaj znašli v položaju, ki je še posebej nevaren za mlade.
Ustvarila se je dimna zavesa v obliki ukrepov in razprav, vse se je osredotočilo na to razreševanje krize, kar nas slepi pred drugimi problematikami. Če smo pred koronakrizo govorili o stanovanjski problematiki in študentskih domovih, se zdaj o tem več ne govori. To se postavlja na stranski tir, češ, tukaj imamo pomembnejše stvari. Politika nas ne nagovarja, ne zagovarja in ne ukrepa za nas. Pustimo državno raven, poglejmo lokalno. Moja izkušnja iz lokalnega okolja je, da se vlaga v turizem. Vlaga se v nekoga, ki bo prišel in odšel, nikakor ne v tiste, ki tam živijo. Kje so šele mladi. Če je že indikator na lokalni ravni tako slab, kako je šele na državni ravni. Jaz ljubim Slovenijo, resnično rad imam svojo domovino, a tudi zato sem toliko bolj razočaran, ko država zataji. Mogoče bi omenil, da nacionalizem in politika izolacije nimata nobenega mesta v sodobni, predvsem pa mednarodni ali regionalni skupnosti. Kot majhni evropski državi, ki se je zavezala promociji vrednot multilateralizma in izkorišča te bonitete, bi nam moralo biti jasno, da ni mesta za izolacionizem. Mladi, ki smo prva generacija prostega pretoka ljudi po Evropski uniji, imamo še večjo odgovornost, da kljub nacionalnemu kontekstu ohranjamo te vrednote. Saj ni problem, če smo patrioti in imamo radi domovino, a je to čustvena plat, ki je prav, da jo imamo, je treba pa biti tudi kritičen do pragmatične plati.
Razvan Cebotarean, študent zgodovine in geografije. Ima moldavsko državljanstvo, a že od devetega leta živi v Sloveniji. Pravi, da se Slovenci identificiramo s pokrajinami, zato poudarja, da je Štajerec. Poje in igra številne instrumente, je tudi del Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča.
Zdi se mi, da je vse manj mladega prebivalstva; zaradi nižje rodnosti ali izseljevanja. Kar pomeni, da starejša populacija dobiva monopol nad politično platformo. In oni so še vedno razdeljeni. Prebivalstvo pa je tudi vse bolj razdeljeno v slabih časih kot v dobrih. Tako pride tudi do radikalizacije. Korona je izpostavila probleme, ki jih je država imela že prej. Prišlo je do točke, ko se vse nakopiči in uide izpod nadzora. Kriza je vplivala na mentalno zdravje in politično apatijo mladine. Če imajo probleme v glavi, ne morejo toliko problemov rešiti zunaj glave. Mama mi je rekla, da je mladina prihodnost in da mora država v njo investirati. Država definitivno zdaj ni investirala v prihodnost. Mladi smo ranljiva skupina, ker smo v delu življenja, ko še ugotavljamo stvari. Starejši pa mislijo, da nimamo pojma. V takem sistemu je težje 'imeti pojma'.
