Sekunde rešujejo

Med epidemijo se več srčnih zastojev zgodi doma. Boste znali pomagati?

Danes zaznamujemo svetovni dan oživljanja. O tem, kako se lahko oživljanja naučimo doma in na daljavo ter zakaj je to znanje izjemno pomembno

defibrilator
foto: Bobo/ MMC

Epidemija koronavirusne bolezni je tudi na področje oživljanja pri srčnem zastoju prinesla nekaj bistvenih sprememb – več srčnih zastojev se zgodi doma, kjer je prič manj in je zato manj tudi tako zelo ključnega takojšnjega oživljanja. Podaljša se dostopni čas reševalcev in hkrati se tudi viša odstotek tistih, ki zastoja ne preživijo, dokazuje najnovejša francoska študija.

"Med epidemijo je bilo tedensko število srčnih zastojev 26 na milijon ljudi. Velika večina zastojev, kar 90 odstotkov, se je med epidemijo zgodila doma. Brez epidemije so podatki za Slovenijo takšni, da se doma zgodi nekje med 60 in 70 odstotkov srčnih zastojev. Domači svojci so imeli v tem obdobju pri pomoči še toliko večji pomen." – dr. Matej Jenko, član Slovenskega reanimacijskega sveta

Ventrikularna fibrilacija oziroma huda srčna aritmija je energetsko zelo potrošna. Če traja nekaj minut, energije v srcu zmanjka, srce postane električno popolnoma mirno in negibno.

"Taki pacienti imajo bistveno slabšo možnost preživetja. Če v srcu zmanjka energije, jo zmanjka tudi v možganih. To privede do hudih okvar v možganih, ki jih ne moremo popraviti. Ti pacienti imajo bistveno slabšo možnost preživetja. Bolniki, ki pridejo v bolnišnico in so jih na terenu našli v ventrikularni fibrilaciji, v 50 odstkotkih zapustijo bolnišnio v kakovostnem stanju, z opravljeno funkcijo možganov, se zbudijo in vrnejo v življenje. Pri tistih, ki jih na terenu najdemo v asistoliji, v še slabšem stanju, pa je preživetje skoraj 10-krat manjše." – dr. Peter Radšel, internist in koordinator urgentne dejavnosti v UKC Ljubljana

Pri nas nimamo enotne državne baze podatkov o srčnih zastojih, prav tako nimamo natančnih podatkov, koliko bolnikov je v spomladanskem času za srčnim zastojem umrlo še pred prihodom reševalcev. Njih bolnišnične statistike sploh niso zaznale.

"V grobem smo sprejeli enako število pacientov v obdobju epidemije in prej. Zmanjšalo se je število bolnikov, ki so bili sprejeti s prognostično bolj ugodnimi znaki oživljanja, kar pomeni da se jih v bolnišnicah lahko zdravi z elektrošokom. Pred začetkom epidemije smo imeli v šestih mesecih le enajst takšnih primerov. Tudi preživetje je bilo v prvi polovici bistveno boljše kot pozneje, a naše številke so premajhne, da bi delali končne sklepe, nakazujejo pa trend." – doc. dr. Andrej Markota, specialist interne medicine, UKC Maribor

Pariška študija je pokazala tudi, da se je močno spremenil kraj srčnega zastoja, več ljudi je samih doma ali so obkroženi z manj ljudmi kot v javnosti, kjer bi jim mogoče več posameznikov znalo ponuditi prvo pomoč.

"Ko vidijo, da človek ni odziven, tudi če ne znajo preverjati dihanja, naj pokličejo na 112, najdejo sredino prsnega koša in začnejo stiskati prsni koš. 100–120 stisov na minuto, globina 5–6 cm. Če bodo to naredili, je to največ, kar lahko, da pomagajo." – dr. Matej Jenko o pomoči, ki jo lahko tudi na domu bolniku s srčnim zastojem omogoči vsakdo   

Vrsto let smo 16. oktober, svetovni dan oživljanja, namenili učenju temeljnih postopkov oživljanja in opozarjanju na to, kako pomembno je, da ljudem s srčnim zastojem pomagamo takoj, saj šteje vsaka minuta. Do arhiva Sekunde rešujejo, kjer so zbrane oddaje na to tematiko, lahko dostopate tudi tukaj