Mimo grede

O hrani bogov in kje na Primorskem najdemo nizozemski pogum

Prva sadika kakija pri nas je bila pred prvo svetovno vojno posajena v Strunjanu, ob vznožju Brkinov pa smo preverili, kaj imata skupnega brinjevec in gin

pjimage (2)
foto: Miha Švalj, Jaka Ivančič

Kaki, ta zadnji jesenski sadež, poznamo tudi z imenom zlato jabolko ali pa hrana oziroma sadež bogov. Cenili so ga že na Kitajskem. Od tam tudi izvira. Na Japonskem je narodni simbol, sadike drevesa, ki je preživelo atomsko bombo v Nagasakiju, pa so kot simbol miru posadili tudi v Strunjanu, v katerem je bila pred prvo svetovno vojno posajena tudi prva sadika kakija pri nas. Danes tam pridelajo približno 150 ton kakija na leto. Med pridelovalci je tudi Mladen Knez z domačije Knez, ki ima največ kakija sorte TIPO, pri kateri na istem drevesu zrastejo tako tisti plodovi, ki so užitni takoj, še trdi, kot tisti, ki se morajo zaradi trpkosti omediti.

Zadnja leta smo se z nekajletno zamudo tudi v Sloveniji vdali priljubljenosti gina in z večjo porabo te pijače raste tudi trg. Ne samo, da se police trgovin šibijo pod raznovrstnimi znamkami ginov z vseh koncev sveta, vsako leto je tudi več domačih proizvajalcev, ki ponujajo  gine z raznovrstnim razponom okusov. Pionir slovenske kraft proizvodnje gina je Erik Sarkič iz vasi Rodik ob vznožju Brnikov, ki se je žganjekuhe in predvsem kuhe brinjevca učil od svoje none in očeta.