Globalna vas

Ta jeza se ne nabira en mesec, ta jeza se nabira celo življenje

Pia Kobal Snoj je v Velikem jabolku leta delala s pripadniki ranljivih skupin

pia_kobal_gv
Pia Kobal Snoj
foto: osebni arhiv

Pia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno. Težavno preživetje v betonski džungli, kot je New York, torej dobro pozna tako iz pričevanj in dogodivščin ljudi, s katerimi je delala, kot tudi iz prve roke. Kot nekdo, ki je akutne razsežnosti problematike t. i. rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike videl od blizu, ima močna stališča glede zdajšnjih protestov za enakopravnost temnopoltih in, sicer delno, razume tudi, zakaj se pogosto izrazijo z nasiljem.

“Stala sem pred šolo, zunaj je bil šolski avtobus. Čakala sem pred vhodom, ker sem vedela, da se bo vsaj trideset, štirideset otrok skozi vrata zapodilo ven. Otroci začnejo prihajati ven, pred mano se ustavi res res lepa punčka, afriška Američanka, in me gleda. Od štiri do pet let je imela. Potem pride njena mama, jo prime za roko in jo odvleče, dobesedno odvleče stran, stran od mene in reče: ‘Nikoli več ne hodi tako blizu tem belim groznim ljudem.’ Ta izkušnja me je zelo zaznamovala. Treba je razumeti, da je problem globlji. Tega se ne sme vzeti osebno.”

“Ta problem se je začel z ustanovitvijo Amerike. To se ne more izboljšati iz danes na jutri. To je diskriminacija od začetka življenja. Ne moreš se poistovetiti niti s svojimi igračami niti s svojimi prijatelji. Ne moreš v dobro šolo, ne moreš zaslužiti denarja, ampak preživeti je pa treba. In potem se začneš ukvarjati z nezakonitimi stvarmi, prideš v začarani krog zapora, zaradi tega ne moreš dobiti službe in iz tega se več ne da ven.”