Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov.
A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.
Šolajo se tudi otroci s številnimi sorojenci, v hiši brez interneta, signala, včasih celo brez elektrike
"Včasih se zdi, kot da smo na drugem planetu, nekateri nimajo niti najosnovnejših pogojev za tako šolanje, tudi staršev, veščih uporabe računalnika, ne. Signal je že tako šibek, ob malo slabšem vremenu zmanjka tudi elektrike, tudi za več ur. Številni starši delajo v Avstriji in jih ni doma do poznih ur, otroci so prepuščeni lastni iznajdljivosti," razmere, v katerih se šolajo njihovi učenci, opisuje Zdenka Keuc, ravnateljica OŠ Kungota. Šola z dvema podružnicama vključuje 399 otrok, vsaj 50 jih ni imelo računalnika: "Veliko imamo družin z več otroki, celo takšno, ki jih ima kar sedem šoloobveznih. Žal pa je veliko tudi brezposelnosti."
Brez internetnega signala je namesto pouka le pogovor po telefonu
Prvi val epidemije je šolo zajel v času, ko so za 54 učiteljev imeli na voljo le šest prenosnih računalnikov. Še šest jih je jeseni dodalo pristojno ministrstvo, za vse ostale so se morali znajti po svoje. Te jim je z različnimi donacijami uspelo dobiti, a problem slabe internetne povezave ostaja. Ker se lahko zgodi, da od doma delajo tudi starši, je zjutraj že tako šibka zmogljivost popolnoma prezasedena.
"Internetna povezava je že tako slaba. Internet zdaj je ali pa ga ni, veliko kotičkov občine pa internetnega signala sploh nima in tukaj ne pomaga ne mobilni internet ne kakršna koli druga rešitev. S tem smo se sprijaznili, jeziti se in dobiti čir na želodcu ne pomaga. Poskušamo narediti najboljše, kar se da, če ne gre drugače, se prek telefona dogovorimo, kaj je treba postoriti."
Floskule o internetu? Najprej bo treba kar skopati kak kanal in položiti kable
Pristojna ministrica za šolstvo je na novinarski konferenci, na kateri je prejšnji teden napovedala šolanje na daljavo tudi za osnovnošolce, vse, ki imajo težave z internetnim dostopom, napotila, naj se obrnejo na šole, ki jim bodo zagotovo pomagale, če ne bodo mogle, pa bo lahko pomagal regijski center zavoda za šolstvo ali pa celo ministrstvo. Pa res lahko pomagajo?
"Tudi ministrstvo nima te božje moči, da bi internet pripeljalo v te naše kraje. Bo treba kar skopati kak kanal in položiti kable, potem bo morda šlo. Pozabimo tudi, da bi lahko pomagal zavod za šolstvo, verjamem pa, da bo občina Kungota v naslednjih petih letih poskrbela za širokopasovni internet. Na ta način pa verjamem, da bo kakovostno izobraževanje na daljavo dostopno vsem otrokom," je stvarna ravnateljica Zdenka Keuc.
Za tehnično pomoč najmlajšim nujno potrebujemo pomoč staršev
Zato so se na OŠ Kungota odločili, da ne bodo več upoštevali predvidenega šolskega urnika: uvedli bodo daljše ure, ki so produktivnejše, manj predmetov na dan in drugačen razpored: "Otroci od 6. do 9. razreda začnejo pouk zjutraj ob 8.20, učenci 4. in 5. razred okrog 13.00, mlajši pa po 15. uri. To je bilo nujno ne le zato, da si otroci iz iste družine lahko delijo opremo, pač pa tudi zato, ker za tehnično pomoč najmlajšim nujno potrebujemo pomoč staršev."
Vsaj enako velik problem, kot sta nabava opreme in dostopen internet, je, ko se zatakne pri njuni uporabi. Še slabše je, če poleg tehnične podpore otrok potrebuje še motiviranje za sledenje snovi ali pomoč pri razumevanju snovi in izpolnjevanju nalog, pa starši iz kakršnih koli razlogov pri tem ne zmorejo pomagati: "To je zelo težko, veste," je sočutna ravnateljica, "številni med njimi zjutraj odhajajo na delo in se vračajo pozno popoldne. A tudi če starši imajo čas, je vprašanje, v kolikšni meri sploh znajo otrokom pomagati pri tem delu. Morda se nam zdi to, da zna človek odpreti svoj poštni naslov in v njem najti ikono z videokonferenčno sobo, zelo enostavno, ampak številnim uporabnikom, tudi staršem, to še zdaleč ni samoumevno."
Obvezna prisotnost pred kamero in ocenjevanje sobe
Toda kljub naštetim težavam in dejstvu, da bo stabilna internetna povezava marsikje nedostopna še nekaj let, naj bi šolanje na daljavo že zdaj teklo, kot da težav ni. Zahteve do otrok so zdaj neprimerljivo večje, kot so bile spomladi, ponekod, sploh v srednjih šolah, pouk poteka po urniku tudi do 8 ur dnevno, zahteva se nenehna prisotnost pred vklopljeno kamero, starši pišemo opravičila za vsako uro, ko otroka ni na povezavi, poteka že ocenjevanje, pri katerem se ponekod menda zahteva tudi prazna soba in predhodni videoprikaz sobe. Kako vse to zahtevati od otrok, ki nimajo skoraj ničesar od naštetih pogojev?
"To ni mogoče, ker smo si tako različni. Fleksibilnost je tukaj nujno potrebna. Šola je pač, če poenostavim, kot življenje samo – vedno se odločamo na podlagi tega, kar imamo, in ne tistega, česar nimamo."
Učitelj in šola si v takih razmerah morata vzeti avtonomijo
Pa imajo šole ob sprejetih učnih načrtih in sistemskih zahtevah sploh kaj manevrskega prostora za upoštevanje teh izjemnih razlik med otroki?
"Mislim, da je treba avtonomijo vzeti v roke. Učni načrt je pisan za povprečnega učenca, cilji pa so razdeljeni po taksonomskih stopnjah, velika odgovornost in avtonomnost učiteljev pa je, da vsaki skupini otrok prilagodi zahtevnost učenja na daljavo. So skupine ali razredi, ki bodo zmogli veliko, in so skupine, ki bodo najbrž osvojile le minimalne standarde znanja. To avtonomijo si mora vsak učitelj in vsaka šola vzeti. In v tako izjemnih okoliščinah mislim, da se mora temu prilagoditi tudi ocenjevanje."
Manj otrok uide "z radarja"
Že spomladi so šole na vseh koncih države priznavale, da je delno tudi zaradi odsotnosti staršev nemalo učencev in dijakov izginilo z njihovega radarja, da se sploh niso javljali ne po elektronski pošti ne po videopovezavah, z nekaterimi družinami pa niso mogli vzpostaviti sodelovanja niti po telefonu.
Kot ugotavlja ravnateljica OŠ Kungota Zdenka Keuc, bo zdaj bolje, v prvem tednu šolanja na daljavo se od 189 učencev višjih razredov nista oglasila le dva.
Ogromne razlike že zdaj
Šola na daljavo se je torej znova začela, toda otroci brez tehnično podkovanih staršev ali tisti, ki potrebujejo pomoč pri usvajanju snovi, razumevanju nalog in pri učenju, sploh pa otroci s posebnimi potrebami, še zdaleč ne bodo v enakem položaju kot njihovi vrstniki, ki vse našteto imajo. Razlike so že zdaj ogromne, kar sogovornica ve iz osebnih izkušenj – vrsto let je namreč učila najboljše dijake mariborske 2. gimnazije, ki velja za elitno in kjer so dijaki ambiciozni, visoko motivirani, šola pa odlično opremljena in je lahko tistim brez opreme pomagala takoj. Na drugi strani pa so otroci, ki jim nista dosegljiva niti stabilna električna napetost in kakršna koli pomoč staršev.
Časa ne moreš zavrteti nazaj
Zato šolanje na daljavo z vsakim tednom trajanja pomeni večje in trajnejše razslojevanje med otroki. Ravnateljica Zdenka Keuc:
"Te socialne razlike se bodo s trajanjem pouka na daljavo samo še povečale. Če imaš doma nekoga, ki je vešč uporabe računalnika in različnih virtualnih okolij, potem je tudi prilagoditev na ta način dela bistveno lažja. Če imaš doma izjemno motiviranega otroka, ki bo sam iskal načine in vire informacij, je to velik plus. Če tega nimaš, pa zna biti velik problem. Na naši šoli bomo skušali pomagati tudi z dobrim komuniciranjem, v delo bomo vključili učitelje podaljšanega bivanja in jutranjega varstva. Mislim pa, da če bo tak pouk trajal (pre)dolgo, bo ta fizična distanca pripeljala do socialnega razslojevanja naših otrok in našega osnovnega šolstva. In tega se ne da popraviti. Ne moremo zavrteti časa nazaj. Ta občutek, ki ga bodo otroci zdaj dobili, bo ostal v njih. Znanje se zmeraj da nadoknaditi, dokler je za to notranja motivacija, a občutka, da si bil nekje na robu, neenakopraven, da nisi imel niti možnosti za to, da bi lahko enakopravno sodeloval, tega pa nihče ne more popraviti."
