Rožnata dolina

Tudi mi smo proizvod migracij

Mladi razmišljajo o migracijah, rasizmu in multikulturnosti. Kaj je vzrok za odrivanje, celo zavračanje nekaterih družbenih skupin? Lahko sobivamo in kako?

pjimage (19)
Lucijan Lučič Šrajer, Patricija Podkrajšek, Timotej Pavlin, Tilen Kolar
foto: Osebni arhiv

To je oddaja z vpisno številko 07-06-2020. Štirje mladi debatirajo o (ne)strpnosti v sodobni družbi. Razprava je aktualna v luči ameriških protestov, ki jih je sprožilo rasno motivirano nasilje. Govorimo o vlogi medijev, kulture in posameznikov pri preseganju razlik in vzpostavljanju bolj enakopravne družbe. Kaj se dogaja v svetu in kako strpni smo Slovenci? Kakšen odnos imamo do drugih oziroma drugačnih?

Sogovorniki so: 

Tilen Kolar, študent drugega letnika ekonomije in družbene geografije na Univerzi v Leedsu. Je prejemnik raziskovalne štipendije Laidlaw Scholarship, saj ob študiju raziskuje moč umetnosti in javnega prostora v premagovanju fobij. V svojem raziskovanju in študiju se specializira na področju geografije in prostora LGBT+ skupnosti in drugih marginaliziranih skupin. Z udejstvovanjem v nevladnih organizacijah, na primer na CET Platformi, skuša pokazati, da obstajajo drugačne oblike družbenega življenja onstran “naših” in “onih”, zunaj trdojedrnega kapitalizma.

Zdi se mi, da smo v ta sistem tako vpeti, da ne vidimo svojih privilegijev. Ne gre se samo za proteste v ZDA. Če greste z vlakom na Ptuj, boste videli, da romska družina včasih ne sme na vlak, ker še nima kupljene karte, preden se vkrca. Mene recimo nihče ne vpraša, ali imam karto ali ne. To, kar se dogaja v ZDA, je samo simptom tega, kar smo zakuhali Evropejci in Američani v moderni zgodovini. Belsko telo kot tako ni krivo, je pa kriva belska zahodna tradicija. V Evropi se ves čas osredotočamo na dogajanje v Ameriki, a kaj, ko imamo na naši meji  še vedno žico, migrante, ki se utapljajo v reki. Ta osredotočenost na dogajanje v Ameriki je simptom tega, da smo postali subjekti ameriške neoliberalne tradicije, zato je vedno treba podati primere iz lokalnega okolja. Glede protestov: ko človek protestira, želi narediti intervencijo v javnemu prostoru, pokazati, da je nezadovoljen, da želi spremembe. Rušenje tega, kar je toksično, lahko vzpostavi to, da začnemo razmišljati o tem, kar želimo. Za protest ni nujno, da je taktičen, je intervencija javnega prostora. Zame je vsak zgodovinska osebnost, saj lahko vsak s svojimi mikrodejanji do določene mere vpliva na spremembe. Moje telo na protestu, kapitalistično gledano, troši energijo, nekapitalistično gledano pa s tem pokažem, da se z neenakopravnostjo absolutno ne strinjam. Ko se zatirana manjšina počuti zatirano, je intelektualna in emocionalna zahteva tistih, ki niso del manjšine, da te zahteve podpre.

Timotej Pavlin, študent arheologije iz Brežic. Zanima ga družboslovje, še posebej zgodovina in filozofija. Zadnje čase se ukvarja tudi z odnosom med človekom in okoljem. Rad bere, slika, hodi v hribe in kolesari.  

Če ni zdrave družbe, v kateri so ljudje zadovoljni in je zanje poskrbljeno, multikulturnost težko funkcionira, ker bodo eni v drugih iskali krivca. Zdaj je zgodovinska priložnost, da to speljemo na pravi način, saj nekatere stvari razumemo bolje kot pred 200 leti, tudi ekonomskih virov je dovolj, je pa odvisno, kako so ti razporejeni. Potrebujemo bistveno civilizacijsko spremembo. Veliko vlogo pri sprejemanju drugih igra izobrazba, a ne ta racionalna, hladna, univerzitetna, temveč življenjska. Branje literature in kulturna izobrazba. To je bistveneje pri tem, koliko so ljudje vključujoči. Današnje izobraževanje nam tega ne daje, ker je pomembno, da smo uporabni, ne pa da smo ljudje. Umetnost, muzeji, gledališče, literatura imajo potencial, da ljudem spremenijo pogled na svet. Muzeji, gledam iz arheološke perspektive, lahko pokažejo, da so se migracije ves čas dogajale in da so normalen proces. Da smo tudi mi proizvod migracij. To je moje utopično upanje, da bi lahko prek kulture izkoreninili zlo. Tudi ekonomske spremembe so seveda pomembne, a potrebujemo nekaj, kar ljudi naredi ljudi. Da nismo samo uporabni priveski strojev. Da smo človeški, da radi živimo. Namen umetnosti je, da se te čustveno dotakne. Šele takrat razumeš. To je pomembneje, kot da racionalno veš, da smo vsi ljudje. To je res, a moraš to tudi začutiti. Dobro bi bilo, da bi imeli neke skupne prostore, v katerih bi se družili, na primer skupne kulturne centre. Največji problem je to, da se sploh ne poznamo. Velik problem so tudi podnebne spremembe, ki bodo privedle do še večjih migracij in vojn. Podnebne spremembe so povzročile migracije tudi v preteklosti, selila so se celotna plemena. Narediti moramo bistvene spremembe, nehati izkoriščati globalni jug, začeti blažiti podnebne spremembe. Naši protesti? Moramo najti vizijo, da nekaj pridobimo, da izboljšamo položaj.

Patricija Podkrajšek, študentka biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Rada se ukvarja s športom, se druži s prijatelji in družino ter kuha. Navdušuje jo vse od narave pa do književnosti.

Protesti v Ameriki so logično znak nemoči, a so šli prek meje. Rušenje, uničevanje in nasilje samo poglabljajo probleme. Borci za neenakopravnost v preteklosti so imeli konkretne ideje. Tisti, ki razbijajo po Ameriki, se verjetno ne bodo zapisali v zgodovino. Pomembno je, da se opozarja na krivice, a menim, da mora biti za tem ideja, vizija, kaj želiš s tem spremeniti. Pri nas imamo ogromno možnosti, pogosto celo bežimo iz države, da si razširimo obzorja. Večkrat pozabiš, da imaš privilegij biti belopolti človek v tem svetu. Pred leti sem sodelovala pri projektu, ki je še vedno dejaven, to je Živa knjižnica. Poteka po večjih mestih, koncept je, da spoznaš ljudi z različnih ozadij, morda muslimana, priseljenega v Slovenijo. Tako izgubiš strah in predsodek, najpogostejši razlog je namreč strah do tujega. Je pa multikulturnost težko doseči, še posebno če narod, v katerega stopa nova kultura, ni dovolj izobražen in nima ekonomske stabilnosti. Pa tudi lastnega zavedanja. Tudi mediji so tu zelo pomembni. Danes lahko vsak poda mnenje in ga deli, drugi ga lahko preberejo. Neumnost in strah med ljudmi, to je velika nevarnost. Je pa res, da nimam stika z migranti ali Romi. Mogoče bi tudi mene bilo strah, če bi živela na takem območju. Se mi pa zdi, da smo do tujcev dokaj odprti, zlasti v večjih mestih. To je tudi stvar vzgoje, meni osebno ni bilo nikoli težko razumeti drugačnih. Upam, da sem se zmeraj potrudila razumeti njihov del zgodbe. Seveda morajo tudi oni narediti korak, se vključiti v družbo.

Lucijan Lučič Šrajer, študent četrtega letnika medicine na fakulteti v Mariboru. Rad prebira domače in tuje medije. Pravi, da je odprt do vseh ljudi, ne glede na narodnost, barvo kože ali spolno usmerjenost. Še zdaj ga peče vest, da leta 2015 ob vrhuncu begunske krize ni bil med prostovoljci v Šentilju.

Od leta 1992, primera Rodneyja Kinga, in vse do danes se izvaja nasilje na podlagi barve kože ali spolne usmerjenosti. Kdo je v tem položaju resnični problem? Stereotipni rasisti, kot ga je upodobil Edward Norton v filmu American History X, ali so to tisti skriti beli nacionalisti, ki to izvajajo in dovoljujejo? Po moje so ti tisti, ki predstavljajo resnični problem, saj to po tiho podpirajo, nato pa se še vključujejo v poklice, kot je policija. Ne gre samo za rasizem, ki je velik problem. Vedeti moramo, da imajo Američani drugačen način življenja kot mi. Iz kredita v kredit. Številni so zdaj zaradi koronakrize ostali brez služb. Frustracije so se nabirale dalj časa. Pri nas je tako … V Mariboru smo navzven zelo strpni, pravimo, da bomo vse sprejeli. Potem pa za migranta rečejo: naj si ga vzamejo domov, če ga hočejo. Mislim, da smo Slovenci precej zaprta družba. Kar se dogaja trenutno, je to, da samo sprejemamo migrante in utopično mislimo, da jih bomo vpeljali v naš liberalno-kapitalistični red in da bo vse ostalo, kot je bilo. A tako položaj privede do nemirov in še večjega nestrinjanja z njihovo kulturo. Bistveno je, da se začnemo mešati, sobivati. Le tako bomo lahko šli kot skupnost naprej. Glede aktualnih protestov: tudi Barack Obama je dejal, da so protesti nujni, da se nekaj spremeni.