O (ne) spremenjenih razmerah na trgu dela po epidemiji bomo razmišljali s profesorico sociologije dela dr. Aleksandro Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Bomo v bodoče več delali od doma? Kaj se lahko spremeni na prekariziranem trgu dela? Kaj pomenijo trenutni ukrepi za reševanje zaposlenosti in gospodarstva?
Današnji ekonomski sistem temelji na neenakopravnosti, na velikih socialnih razlikah in na človeku neprijaznih oblikah dela. O (ne)spremenjenih razmerah na trgu dela po epidemiji razmišlja dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela
Prihodnje leto bo minilo petdeset let od izida dela Teorija pravičnosti ameriškega filozofa Johna Rawlsa. Rawls svojo teorijo zastavi s hipotetičnim vprašanjem, katere pravice bi sami zahtevali zase in jih priznali tudi drugim, če bi bili prisiljeni ustvariti svoj socialni in politični sistem povsem na novo. Ob tako imenovani “tančici nevednosti” se moramo torej le sporazumeti, kaj je pravično, ne da bi vedeli v kakšnem položaju – reven ali bogat, ženska ali moški, bel ali črn, nadrejen ali podrejen – se bomo znašli v družbi. Miselni eksperiment, o katerem družboslovci razpravljajo že desetletja pa čeprav se zdi, da je samo spraševanje o tem, “kaj je pravično” izginilo s sporeda vsakodnevnih razprav.
“Zakaj je pravičnost izginila? Zato ker v tekmi med človeku prijazno skupnostjo in trgom že desetletja zmaguje trg. Zmaguje to, kar se splača, ne to, kar se spodobi.”
Dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, profesorica sociologije dela na Fakulteti za družbene vede, je že ob začetku pandemije zapisala, da nas virus ne bo spremenil, da precenjujemo vpliv pandemije na globalno ekonomsko prihodnost, a je poudarila tudi, da je čas kriz dober čas za premislek o delovanju sistemov in možnih sprememb.
“Nenadne spremembe, ki so šoki za sisteme, v principu ne morejo spremeniti utečenih, dolgo obstoječih sistemov. Dajejo nam čas, prostor, trenutek in spodbudo za premislek, kaj bi se lahko zgodilo, a ne naredijo tega težkega dela namesto nas. Spremembo lahko nakažejo, a za spremembe, tako dobre kot slabe, potrebujemo veliko časa. Družba se ne spreminja čez noč.”
Čeprav smo imeli v času, ko je družbeno življenje zaradi preventivnih ukrepov premagovanja epidemije zamrlo, občutek, da se dogajajo spremembe, lahko že sedaj vidimo, da se je življenje vrnilo v utečene smernice in se zdi, kot da se ni zgodilo nič.
“En del naših možganov je bil v strahu, spraševali smo se, kaj pa sedaj, če bo to trajalo? Koliko ljudi bo ostalo brez službe? Bom tudi jaz ostala brez službe? Strah je bil del te krize in ta naredi nekaj drugega. Strah ne naredi ljudi zelo polnih poguma, da zahtevajo zelo veliko. Tovrstne utopične spremembe kot so enakopravnost za vse, dostojno delo, človeka dostojna delovna razmerja, zahtevajo močno delavsko stran. Strah me je, da strah ne naredi delavske strani zelo močne.”
Že pred nastopom krize je v ospredje stopilo prekerno delo, moderne tehnologije pa omogočajo tudi platformno ekonomijo, ki za delavce v današnjem času ni dobra: “Varnost in fleksibilnost sta dva pola na trgu delovne sile. V zadnjih desetletjih se je dogajala vse večja fleksibilnost, ki ljudem ni bila prijazna. Biti sam svoj šef je negotov položaj samostojnega podjetnika.”
“Presenetilo bi me, da bi se ta kriza začela razvijati v popolno spametovanje kapitalskih interesov. Odnos med kapitalom in delom je danes zelo spremenjen. Je nekaj, kar nas do kapitala bolj definira in celo naše pravice definira nas status potrošnika.”
Kako bo trg dela v prihodnosti deloval, je tudi politična odločitev. “Pred časom sem prebrala dobro knjigo o razklanih možganih današnjih delavcev. Po eni strani želiš kot delavec vse pravice, standardizacijo in osemurni delavnik, ampak kot potrošnik z veseljem kupuješ tam, kjer je najceneje.”
“Spremenjenega načina odziva na krizo ne vidim kot spremenjenega načina razmišljanja neoliberalnega sistema, ampak kot hranjenje tega sistema z ustvarjanjem zadostne količine potrošniškega denarja. Če daš finančno injekcijo, da se stvari ne spremenijo, nisi spremenil nič sistemskega.”
Nekaj pozitivnega pa bi se iz krize vseeno lahko izvilo. Delodajalcem je postalo jasno, da so zaposleni radi sami svoji šefi in ljudi ni potrebno imeti pod fizičnim nadzorom osem ur na dan, da opravijo svoje delo, saj ljudje radi nekaj počnejo in imajo strukturiran čas. Delo od doma bo morda nek obliž na rane prekarizirane delovne sile.
