Rožnata dolina

Spletna prijateljstva vzameš in pustiš, za pravo prijateljstvo moraš delati

Kako mladi sklepajo prijateljstva in do katere mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje?

pjimage
Aljaž Ogrinc, Aneja Zalokar, Jana Ušen, Žiga Dobravc
foto: Osebni arhiv

To je oddaja z vpisno številko 24-05-2020. Ker so mladi v središču družabnega življenja, tokrat govorimo o odnosih, zlasti prijateljskih. Bili naj bi vse bolj razdrobljeni, prehodni in virtualni: pa so res? Kako mladi sklepajo prijateljstva in do katere mere poglobijo ta odnos? Kopičijo stike ali se zanesejo le na bližnje prijatelje? Kako pogost spremljevalec pri navezovanju novih stikov je alkohol? 

Sogovorniki so:

Jana Ušen, dijakinja četrtega letnika I. gimnazije v Celju. Rada premleva sodobno družbo, politiko in trende, ki jih opaža in si jih interpretira skozi filozofska, sociološka ali kakšna druga očala. Pred kratkim je napisala raziskovalno nalogo na temo konzumerizma kot totalitarnega modela družbe. Uživa v debati in je članica slovenske nacionalne debaterske ekipe. Bere filozofe in klasike, pa tudi znanstveno fantastiko. 

Zdi se mi, da je problem v tem, da človek misli, da ima na internetu veliko prijateljev in ima zmeraj neko rezervo, s katero lahko prijateljuje. Zato se tudi manj potrudi za prave prijatelje. Vsaj jaz to tako doživljam. Veliko raje imam eno res dobro prijateljico, s katero se pogovarjam veliko več v realnosti. Posvečam ji pozornost, veliko ljudi tega nima, ker imajo razpršeno družbeno, spletno življenje. Zame je pravo prijateljstvo to, da si zmožen preseči sebe, narediti stvari, ki niso zmeraj v tvojo korist. Da se trudiš ohranjati stik tudi, ko ti gre človek na živce ali ko imaš nekoga, ki ti je takrat bolj všeč. Da delaš za to razmerje. Spletna prijateljstva vzameš, ko jih potrebuješ, in jih ne potrebuješ več, pustiš. Zapolnjujejo tvojo željo, niso pa nekaj, kar gradiš dolgoročno. Kar zadeva alkohol, ker sem bolj introvertirana pri navezovanju novih stikov, mi je alkohol v pomoč. Ne popustijo mi zavore, a imamo to za neki način navezovanja novih stikov. Pride prav. Ne prinese dolgotrajnih prijateljstev, ampak lažje steče, da nisi zaprt v svoje ograje in prekope, čez katere ne moreš, ker se ti zdi, da ne moreš. Glede individualizma pa … Je to, da ne čutiš neke ideološke pripadnosti do družbe, mogoče bratstva ali kot nekoč v kmečkih družinah, kjer si se odpovedal prihodnosti, ker si čutil dolžnost, da poskrbiš za svojo kmetijo. To je tisto, kar je komparativno individualizmu in danes ne obstaja več. Jaz mislim, da to, da mislimo, da nas niso naučili individualizma, dokaz, do so nas, pa nismo opazili. Ko so protesti, grem protestirat, nimam pa ideološke želje, da bi izboljšala družbo, ker do nje čutim neko dolžnost, ker bi mi to bilo naravno.

Žiga Dobravc, 24-letni študent sociologije in filozofije. Ima neizmerno rad svojo državo, okolje, umetnost in ljudi. Pravi, da je fraza “na mladih svet stoji” prazna, saj jih odločevalci ne nagovarjajo. Dodaja, da se mladi realnosti umikajo s pobegom v virtualni svet, memi, všečki in virtualni aktivizem so postali njihovo novo gonilo.

V nekem procesu odraščanja in izobraževanja so nas želeli oblikovati v individualiste: moraš se učiti, da boš ti uspešen, da boš ti dobil službo. Ker pa se tehnološko družba tako premika, je že med mano in drugo generacijo velika razlika, ugotovili smo, da to ni smiselno, da je bolj smiselno, da imaš več stikov kot le individualno zadovoljstvo. Tudi vse bolj vidimo, kako živijo drugi. Da lahko potujemo in vidimo, kako živijo ljudje na drugem koncu sveta, ne le na drugem koncu mesta, kot včasih. Ni pa več subkultur. Zdi se mi, da se lahko samo še odločiš, ali boš popularen ali ne. To prinese s sabo estetiko, ki je enodimenzionalna, drugega pa ni, ker je vse razpršeno. Pomembno je, da imamo skupne točke, a bi bilo res dolgočasno, če bi bili vsi isti. Starejši ko sem, bolj so mi tudi starši prijatelji. Če sem bil kot najstnik res zatežen, se to izboljšuje, sposoben si gledati to z neke distance. Sicer pa vsi govorijo, kako so mladi ves čas na Facebooku, po raziskavah pa je najbolj aktivna skupina na Facebooku stara od 40 do 50 let.

Aneja Založnik, dijakinja Gimnazije in srednje kemijske šole Ruše. Je mlada umetnica, ki je ilustrirala knjigo Moje misli v tvoje srce. Rada zahaja v naravo, se druži s prijatelji in slika. To je njena strast, življenjski slog. Od nekdaj jo zanima tudi novinarstvo. 

Včasih si šel v petek ven nekam, kjer si čutil, da nekomu pripadaš. Danes smo vsi pomešani. Ne počutim se, da pripadam nekemu slogu. Kupiš, kar ti je všeč. Kar je dobro, a po drugi strani ne stojiš za nekimi vrednotami, nekako plavaš … Povezujejo nas skupni interesi, šport, glasba. S prijatelji smo si zelo različni, vsak izrazi svoje mnenje, enkrat naredimo tako, drugič drugače. Odnosi s starejšimi pa … Ko se jim dokažeš, te začnejo spoštovati. Se pa moraš potruditi. Ni prav, da govorijo, kako ne spoštujemo odraslih ali starejših, potem pa doživiš, da te imajo za otroka, čeprav dobro razmišljaš. Ker si star 18 ali 20, pa te ne bodo poslušali. Češ, saj ste samo na internetu, ničesar ne delate, samo gledate v računalnik. Ti stereotipi lahko držijo do neke mere, a je treba na nas gledati tudi drugače. Se mi zdi, da imajo pogosto prepričanja, ki jih težko presežejo, ko vidijo, da imamo prav, pa so v zadregi. Ne bi smeli biti tako zategnjeni, zadrti v določenih pogledih. 

Aljaž Ogrinc, 24-letni študent s Fakultete za elektrotehniko, smer avtomatika. Treniral je smučarske skoke, potem nordijsko kombinacijo, zdaj je učitelj teka na smučeh. Prejšnji semester je bil na študijski izmenjavi na Poljskem. Koronačas je izkoristil za spletna izobraževanja in delo na vrtu. 

Mogoče nas povezuje tudi politično prepričanje, včasih so bili skejterji, pankerji. Danes je to slog razmišljanja, vrednote, take stvari. Veliko lažje oziroma zanimivejše se je pogovarjati z ljudmi, ki so bolj odprtega mišljenja. Da nismo samo zaprti v svojem svetu, da ne verujemo le v naša prepričanja, temveč razumemo druge kulture, da nas zanima, kako je drugje … Da smo odprti, da spoštujemo druge. To sem opazil na študijski izmenjavi, dobil sem prijatelje z vsega sveta: Indijce, Kitajce, Mehičane. Vidiš, da smo vsi ljudje.