Rožnata dolina

Potrebujemo zeleno in socialno revolucijo

Kakšne posledice za okolje imajo dejanja enega samega posameznika? Kako zajeziti hipno potrošništvo, ne pa divjih rek? Kakšne spremembe so nujne v miselnosti in sistemu?

pjimage (16)
Špela Krajnc, Kaja Nakani, Žiga Tertinek, Melanie Vuga
foto: Osebni arhiv

To je oddaja z vpisno številko 31-05-2020, tema je okoljska problematika. Kakšna je vloga mladih borcev za boljšo okoljsko prihodnost in kako je ta povezana z udeležbo na volitvah? Kako sprejeti kompromis med gospodarstvom in okoljem? Kaj lahko naredi posameznik in kaj pomeni zelena revolucija, razmišljajo štirje okoljsko ozaveščeni mladi. Pravijo, da je okolje sklenjen krog: ko pomagaš sebi, pomagaš drugemu.

Sogovorniki so:

Melanie Vuga, 27-letna članica gibanja Mladi za podnebno pravičnost, ki je študirala jezike in ta hip poučuje angleščino na jezikovni šoli v Italiji. Je tudi članica Društva za permakulturo Slovenije. Zanima jo vse, kar je povezano z naravovarstvom, ekologijo in biotsko raznovrstnostjo, pa tudi povezava med kulturno in naravno dediščino. Je tudi prostovoljka pri raznih dogodkih, kot so izmenjave oblačil, knjig in semen. Ima svoj vrt ter skuša živeti čim bolj trajnostno in okoljsko ozaveščeno. 

Zdi se mi, da se pogosto vali krivdo na posameznike, ne pa na tiste, ki bi lahko naredili velike spremembe. Za tiste, ki nimajo toliko sredstev, je to zelo težko, sistem deluje proti njim oziroma proti nam. Težko je pričakovati od ljudi, ki si ne morejo privoščiti določenih stvari, da bodo prevzeli neko pobudo. Imajo dovolj stresa, da preživijo iz meseca v mesec. Težava je tudi v tem, da se zelo poudarja potrošniško kulturo, da nam je vse ‘komot’. Na primer, zakaj bi delal na vrtu? Ne samo, da je zdravo in si pridelaš svojo hrano, je tudi rekreacija na svežem zraku. Ne, raje pojdi v trgovino in kupi vse lepo zapakirano. Potem ti manjka šport in plačaš članarino za fitnes. Vse ‘outsourcamo’, namesto da bi delali tisto, kar ni tako udobno in bi s tem sklenili energijski krog. Ves čas se poudarja, da potrebujemo nekaj novega, kot da smo stari pet let, da nam ni dolgčas. Treba je spremeniti kulturo bivanja, a moramo vsekakor doseči kompromis. Če smo ves čas proti nekomu drugemu, ne bo nastalo nič dobrega. Razumem, da bi se ljudje prestrašili, če bi rekli, da bomo zaprli neko tovarno, saj je vir njihovega preživetja, zato poudarjamo pomen pravične tranzicije. Tiste, ki na primer živijo od naftne industrije, se jih mora prekvalificirati, za njih poskrbeti, saj so žrtve sistema. Nikoli ni bilo mišljeno, da bomo zaprli vse, kar je neekološko. Zelena revolucija ne sme biti zmanjšanje gospodarstva, gre za kulturo bivanja, pomembna je socialna revolucija. V permakulturi imamo tri etike: skrb za okolje, skrb za človeka in pravična delitev virov. To je zame ena etika: skrb za naravo je skrb za človeka. Mogoče smo trenutno dominantna energija, a brez narave ne moremo preživeti.

Kaja Nakani, študentka magistrske stopnje slovenistike. Je ljubiteljica narave in umetnosti, kar poskuša pri svojem ustvarjanju tudi čim bolj povezati. Je tudi članica ene izmed podružnic skupine Mladi za podnebno pravičnost, kjer z drugimi člani o okoljski problematiki ozaveščajo predvsem občane ter iščejo različne okolju prijazne rešitve in ideje. Ker že od nekdaj rada čas preživlja v naravi, si želi, da bi naša Zemlja še dolgo ostala zelena.

Pasivnost pri mladih je zelo problematična. Generacija naših staršev in starih staršev, ki je na neki način povzročila položaj, v katerem smo zdaj, je bila z okoljsko problematiko soočena šele pred kratkim. Povprečni predstavnik generacije naših starih staršev o tem ni razmišljal, medtem ko smo mi s tem odraščali. Pri pouku smo gledali filme o onesnaženosti vode in gozdov, pa kljub temu še vedno veliko mladih, čeprav jih ta tematika spremlja že vse življenje, živi v prepričanju, zakaj bi se jaz nečemu odrekel, če to počne še milijone drugih ljudi. Všeč mi je, kadar so argumentacije tehtne in preverjene, če nečemu nasprotuješ, da poveš, zakaj, in ponudiš alternativno rešitev. Manjka nam tega, da bi se v miru usedli in pogovorili, ne pa da ves čas predalčkamo posameznike na podlagi njihovih idej. Zdaj smo na prelomnici, kjer še imamo možnosti izbrati, kaj bomo naredili. Vsi bomo živeli na eni Zemlji, vsi moramo dihati in jesti. Najbolj žalostno je razmišljanje: poletja so bolj vroča, bomo pa nabavili dve ali tri klime več. V svetu, v katerem se vsak briga zase, primanjkuje solidarnosti. Treba je gledati drug na drugega in na naše potomce. 

Žiga Tertinek, študent magistrskega študija ekologije in biotske raznovrstnosti. Diplomiral je na mariborski Fakulteti za naravoslovje in matematiko, smer Ekologija in naravovarstvo. Kar se da veliko prostega časa že od mladih let nameni športu, preizkusil se je v veliko različnih športih, pozneje (ko jih je zmanjkalo) pa se je posvetil izobrazbi. Večino življenja je odraščal  v blokovskem naselju, zato še toliko bolj ceni vse, kar nam ponuja narava.

Nekateri si raje privoščijo materialne dobrine, ki niso nujno potrebne, kot pa domače sadje ali zelenjavo. Mogoče je problem tudi pri mlajši generaciji. Zdi se mi, da imajo le še starejši dober in spoštljiv odnos do zemlje. Nam se zdi, da je škoda truda, saj ne bo uspevalo, pa tudi privarčujem ne. Pogosto gledamo stvari s finančnega vidika in se bojimo izgube. Greta Thunberg je fenomen. Tisti, ki so se pripravljeni izpostaviti, imajo veliko moč. Nekateri so se prav zato začeli izobraževati na področju okoljske problematike. Kar zadeva politiko, pa je treba skleniti neki kompromis. Med nami, ki se zavzemamo za okolje, in med gospodarstvom. Napovedi za prihodnost niso najboljše. Skeptičen sem glede dogovorov o brezogljični družbi. Če nimaš konkretnih predlogov in namenov, je utopično pričakovati, da se bo to kar uredilo. Podobno, kot bi si zadal cilj, da bom imel prihodnje leto super postavo. Brez dela je ne bom imel. Sicer pa sem bolj kot na politiko razočaran nad ljudmi. Berem komentarje na družabnih omrežjih, kjer so nekateri negativno nastrojeni proti nevladnim organizacijam. To je grozno. Večina sploh ne pozna pomena in funkcije nevladnih organizacij in se pustijo prepričati slabim argumentom, privlečenim za lase, da samo škodujejo gospodarstvu. A dokler ne bodo v naši občini na sosednjem zemljišču gradili spornega objekta, nas ta problem ne zanima. Nevladne organizacije imajo moč zastopati interes okolja in ljudi, zato sem razočaran, da se jim nekateri tako postavljajo po robu.

Špela Krajnc, študentka tretjega letnika medicine na ljubljanski fakulteti. Ukvarja se z gledališčem, volunterskim delom in izobraževalnimi projekti, povezanimi s tematikami javnega zdravja. Kot majhna deklica je sanjala o kopeli iz čokoladnega pudinga, zdaj pa upa, da čez 20 let ne bo umrla v vojni za čisto vodo.

Gospodarstvo in okoljevarstvo, to je vprašanje kratkoročnega ali dolgoročnega preživetja. Sama bi sicer raje žrtvovala več gospodarstva kot okolja, kar je kontroverzno stališče. Zavedam se, da je to grozna misel, da bomo mogoče imeli čez 30 let podnebne begunce, ki bodo bežali zaradi dvigajoče se vode, da se bodo začele vojne zaradi dobrin. Če pogledamo, kaj smo delali za nafto, kaj bomo šele počeli za nekaj, kar je življenjsko nujno potrebno. Ko se ljudje bojijo, da bodo umrli, da se bo to zgodilo njihovim najbližjim, bodo pripravljeni narediti grozote. To je najbolj črni scenarij, ni pa izključen. In tega se moramo zavedati, četudi ni najbolj prijetna misel. Nevladne organizacije so nujno potrebne, potrebujemo nekoga, ki je izobražen in sposoben reči, da bo to škodovalo okolju. Da pojasnijo, kakšne so možnosti in posledice. Da bodo na primer odplake v vodi, da se bodo čez 20 let otroci rojevali z motnjami. Včasih se tistim, ki smo oh in sploh izobraženi, zgodi, da debatiramo samo med sabo, nihče drug pa ne sliši teh argumentov.