Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je ena izmed najbolj izstopajočih, na nek način pa pa tudi skrivnostnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. Bodisi zaradi učnega programa, načina predajanja znanja, medsebojnih odnosov ali samega prostora. Mnogi smo o njej slišali le iz medijev, izkušenj znancev ali govoric, redko kdo pa je imel možnost zaznati kreativni utrip Akademije in njenih rednih obiskovalcev. V reportaži o tem, kako so vsi AGRFT-jevci pravzaprav ena mala družina, kako jih je karantena izmučila pa tudi nekaj naučila ter kako umetnost ne sme nikoli zaspati v svojem boju za uveljavljanje in obstoj.
S študenti in dekanom AGRFT-ja Tomažem Gubenškom o navezanosti na fakulteto, kriznih časih in netradicionalnem odnosu profesor–študent
Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je ena izmed najbolj izstopajočih, na neki način pa tudi skrivnostnih izobraževalnih ustanov v Sloveniji. Ali zaradi učnega programa, načina predajanja znanja, medsebojnih odnosov ali samega prostora. Številni smo o njej slišali le iz medijev, izkušenj znancev ali govoric, redko kdo pa je imel možnost zaznati ustvarjalen utrip Akademije in njenih rednih obiskovalcev. V reportaži o tem, kako so vsi na AGRFT-ju pravzaprav ena mala družina, kako jih je karantena izmučila in tudi nekaj naučila ter kako umetnost ne sme nikoli zaspati v svojem boju za uveljavljanje in obstoj.
“En vidik učenja prek Zooma je prav nemogoč, saj ne dobiš energije, ki je v prostoru. Ne vzpostavi se atmosfera. Del, ki ti doprinese soigralec, si lahko samo predstavljaš. Fizično ne začutiš ničesar, samo predstavljaš si lahko. Internet tega ne prinaša. Ko pomisliš na prostor na Akademiji, se spomniš na stvari, ki so se tukaj že zgodile, stvari, ki so te oblikovale, ranile in prizadele.”
