Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
Gostja Nine Zagoričnik, ki razmišlja o mestih v prihodnosti, je krajinska arhitektka Ana Kučan
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
“Parki so javne mestne površine, v katerih smo lahko najbolj sami, najdlje se lahko umaknemo od mestnega vrveža, lahko pa smo tudi skupaj. Zdaj, ko je to – biti skupaj – prepovedano, se to še posebej občuti. Mislim, da nima prav nobenega smisla, da bi zaradi pandemije zdaj začeli zelo drugače oblikovati javne parke, tako da bi očitno omogočali osamitve in ločevanje, ali samo stik z naravo, to bi bil napačen korak, skregan z njihovo dvojno naravo.”
Ne verjame, da bodo parkovne površine v prihodnosti imele novo vlogo, samo bolj opazno je postalo to, da so krajine, zlasti mestne krajine, neke vrste javni servis, javni sistem, in da so, tako kot zdravstvo in šolstvo, za skupinsko odpornost nepogrešljive. Pandemija je to dejstvo samo podarila. Kar je bilo samoumevno, skoraj nevidno, je zdaj stopilo v središče.”
“Živimo v dobi, v kateri naravo določa in obvladuje človek, torej jo mora človek tudi odgovorno oblikovati in ohranjati. Narave v klasičnem filozofskem smislu sploh ni več. ‘Dobre narave’ ni več mogoče obvarovati pred ‘slabim človeškim vplivom’. Prav zato je kompleksnost, združevanje narave in kulture, ki leži v srži krajinske arhitekture, neka možnost.”
“Če je svet naš vrt, potem je jasno, da ga moramo obdelovati. Obdelovati pa pomeni skrbeti za to, kar obdeluješ, ljubeče skrbeti, in pomeni misliti naprej, načrtovati. Pri tem pa, kot v svojem razmišljanju za knjigo o vrtovih, katere urejanje prav zdaj končujem, poudari Mladen Dolar, gre za kolektivni podvig. V tem smislu, kot pravi, tudi ne potrebujemo drugačnega javnega prostora, temveč ‘prostor drugačne javnosti’, in, to je zdaj še očitneje, ‘drugačno kolektivnost’.”
