V četrtek 23. aprila 2020 gremo na Valu 202 ob 16.45 v Koncertu doma znova globoko v izštekano preteklost. Marca 1998 je Jure Longyka v eno prvih oddaj na Radiu Slovenija povabil Janeza Zmazka Žana, eno najmarkantnejših osebnosti slovenskega rocka, pomembnega avtorja, nekaj časa Buldožerja in dolgoletnega vodjo Don Mentony Banda. Z minimalističnim in nadvse uživaškim nastopom je pospremil tedaj svežo solistično ploščo “Na drugi strani”, ki je po mnenju mnogih vrhunec njegovega opusa.

Krepke pol ure smetane ene prvih oddaj Izštekani na Valu 202 naj zabeli še eno vaše koronapopoldne

V četrtek 23. aprila 2020 gremo na Valu 202 ob 16.45 Koncertu doma znova globoko v izštekano preteklost. Marca 1998 je Jure Longyka v eno prvih oddaj na Radiu Slovenija povabil Janeza Zmazka Žana, eno najmarkantnejših osebnosti slovenskega rocka, pomembnega avtorja, nekaj časa Buldožerja in dolgoletnega vodjo Don Mentony Banda. Z minimalističnim in nadvse uživaškim nastopom je pospremil tedaj svežo solistično ploščo “Na drugi strani”, ki je po mnenju mnogih vrhunec njegovega opusa.
Janez Zmazek Žan je od letošnjega februarja na drugi strani. Odšel je dve leti po tem, ko je z matično zasedbo posnel zadnjo ploščo “Prov fletn se mava”. In skoraj četrt stoletja po tem, ko je zložil in objavil enega najbolj občutenih, skuliranih in poetičnih albumov slovenskega rocka. “Na drugi strani” je edina izdaja, ki jo je podpisal kot solist. Z razlogom. Na nobeni drugi plošči ni tako oseben, neposreden, razgaljen.
Idealen za izštekavanje. Pravzaprav že izštekan. Pripraviti je bilo treba le še tepihe in mikrofone. Priklopiti komaj opazne kitarske efekte, ki so akustičen nastop naredili malo, ampak res čisto malo tudi električen. Ker je Žanovo srce pač utripalo v frekvenci električne kitare. V studio povabiti kakih dvajset duš “eksperimentalne publike”, kot smo ji takrat rekli. In se prepustiti. Izjemnemu vzdušju, izjemnim aranžmajem. Božajočim klasikam “Dotakn se me z občutkom”, “Na drugi strani” in “Duša je prazna”. Manifestu “Rad bi bil baraba”. Presenečenju v obliki Saletovega “Vrtnarja”. Ter finalnemu pančlajnu “Lahko nardim še bolš”. Kadar hočeš, Žan, vemo, ja. Slava.

Jure Longyka