Zapisi iz močvirja

Druga osamosvojitvena vojna

Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo

PO20160602z-zizz646
Janez Janša in Jelko Kacin, 1991
foto: Srdjan Zivulovic/ Bobo

V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.

Kar preseneča, pa je to, da nihče od ministrov ni v zadnjem trenutku odklonil sodelovanja. Kajti ko jih je mandatar ali stranka povprašala o tem, ali bi hoteli ministrovati v slovenski vladi, kandidati niso še nič vedeli o virusu in grozeči kataklizmi. Menili so, da bo to eno tako običajno ministrovanje. Malo božanja ega, malo parlamentarnih prepirov, malo premeščanja uradnikov, malo pojavljanj v Odmevih in večni ponos pri gospe ženi. Potem pa tik pred svečano zaobljubo nastopi kriza, ki lahko ministrovanje – ampak resnično na vseh ministrstvih – spremeni v nočno moro. A nihče ni pokleknil, nihče ni spustil prijema, ki bi pretrgal vladno verigo. Ali zaradi stremuštva ali zaradi zaupanja v lastne sposobnosti, to bomo ocenjevali čez mesece.

In če ostanemo pri ministrih. Zadnjič je Žiga Turk, ki je bil že nekoč za ministra v eni Janševih vlad, primerjal samoizolacijo naroda s skrivanjem Ane Frank. Da če je bilo dekle zaprto v oni hiši dve leti, bomo pa mi ja tudi teh nekaj tednov. Na prvi pogled malce neposrečena izjava gospoda profesorja … na drugi pogled pa je primerjava povsem na mestu in logična.

Zakaj gre? Cinik bi se norčeval iz Turka, češ da nas v Sloveniji leta 2020 ne lovi gestapo, ki nas bo potem strpal v koncentracijsko taborišče … A z nesrečno Ano le imamo nekaj skupnega. Tako kot je njo hromil strah, ki je bil simbolen in neviden, akoravno povsem stvaren sovražnik, se nam z virusom dogaja isto.

Virus smo mediji, ki imamo v podobnih primerih veliko veselja z ustvarjanjem vsebin, personificirali. Ljudje to od nas pričakujejo in potem s sladostrastjem groze gledamo onega rdečega hudiča, ki se vrti v večernih poročilih. Takšnega odurnega s tistimi izrastki je tudi lažje sovražiti in ko ima virus obraz, postane naš sovražnik. Gestapo našega časa. Razum sicer kriči, da to ni prav, ker je virus le del narave, kot smo tudi mi sami, in je verjetno znotraj narave manjša anomalija, kot je človeštvo, a razum z dnevnimi poročili izgubi bitko.

Zato nam je, čeprav smo v karanteni, lažje, ker vemo, da je zunaj vojna, ki jo bomo dobili. Če vemo, da gre za vojno, smo bolj pomirjeni, kot če bi nam kdo povedal, da gre samo za bivanje.

In nova vlada se je bitke lotila, kot se spodobi. Preizkušeni soldati iz leta 1991 so se ponovno zbrali. Od nekod so izvlekli celo Kacina, ki se je proslavil kot uradni govorec med osamosvojitveno vojno, potem pa nikoli več. In vladi se je zdelo, da se bo virus potuhnil, že ko bo slišal odločnega Jelka, kaj šele, ko ga bo videl. Ob poveljniku teritorialne obrambe, ob uradnem govorcu in ob nasploh militantno nabrušenih mladeničih ter seveda ob preizkušenih žandarjih se zdi, da bo zmaga naša. Hudiča, Kangler je lastnoročno zrušil celotno mesto, kako ne bi nekaj tako malega, kot je virus!

In imamo vojno. Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo. Jugoslovanska ljudska armada je postala virus, spremenila se je mogoče terminologija, strumna odločnost pa prav nič.

Če povzamemo potek, ki se ima zgoditi v naslednji tednih: odbili bomo vse napade, enote virusa bomo obdržali v večdnevni blokadi, kot vedno bodo najbolj nastradali vozniki kamionov, del prebivalstva pa bo odločno trdil, da najbolj pomaga šnops; nato pa bomo nekega dne na neki točki zmagali.

Žrtev se bomo redno spominjali in enkrat jeseni bo zadnji virus z ladjo iz Kopra zapustil ozemlje Slovenije. Mi pa se bomo naslednjih trideset let razdvojeni prepirali, kdo ga je v resnici premagal.