Koronavirus

Slavoj Žižek: Z muko bomo morali zgraditi drugačno normalnost

Zahtevni časi terjajo zahtevne premisleke. Ekskluzivni pogovor z enim od najpomembnejših filozofov na svetu. O virusu, ki nas uporablja za fotokopiranje

KUL20150303BOBO144
foto: Žiga Živulović jr./ Bobo

Nemogoče stvari so postale vsakdanja realnost. Zdi se, kot da smo v vojni, vendar s to razliko, da nismo, in s tem, da je sovražnik neviden in skorajda banalen. Dr. Slavoj Žižek o zdajšnjih razmerah v Sloveniji in svetu. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.

Dr. Slavoj Žižek je hipne razmere primerjal z romanom Vojna svetov. “Vesoljci napadejo Zemljo. In kaj jih uniči? Enostavne bakterije! Zdaj pa je videti, da smo mi vesoljci in se nam življenje maščuje s tem virusom.”

Virusi nas uporabljajo za fotokopiranje. Spominja me na filozofijo, na splošni trend kognitivnih znanosti, pri čemer je človeški duh neke vrste virus na nas kot živalih. Kot živali bi bili neumni, duh pa pomeni neke ideje, ki te kot virusi okupirajo.”

Žižek pravi, da se definira kot ateistični kristjan. “Nekaj se moramo naučiti iz trenutka, ko Marija Magdalena vidi vstalega Kristusa in ji v latinščini Jezus reče, da se ga ne sme dotakniti. Sporočilo Kristusa je enostavno, ne bodi obseden z mano.” Nadaljuje: “Paradoks se je zaostril. Ljubezen do drugega zdaj pokažeš tako, da se ga ne dotakneš.

Oko je okno v človekovo dušo. Nekoga vidiš, imaš ga zelo rad, a se ga ne smeš dotakniti. V tej distanci je največja bližina.”

V takšnih časih ima oblast izjemno pomembno vlogo, a je to tudi za oblast pomembna preizkušnja. “Zdaj se mora oblast izkazati. Brez izgovora. Oblast mora postati vredna našega zaupanja. /…/ Kapitalizem bo znal vse izkoristiti. Pomagali bodo velikim družbam, nacionalizmi bodo eksplodirali. To bo strahotna preizkušnja. Ne skrbi me direkten javni nered, ampak da bomo privolili v stvari, ki smo jih imeli do zdaj za etično samoumevne.

“Po bitki se najprej pomaga najtežje ranjenim. Logično bi bilo, da najprej pomagamo lahko ranjenim, ker se jih da rešiti. To je princip, ki ga vojska spoštuje, a zdaj se kažejo znaki, da se tega ne spoštuje. Če si preveč rizičen, bo enostavno sporočilo, ostani doma, v miru umri.

Slavoj Žižek je imel upanje, da je Evropa ob vseh pomanjkljivostih pokazala minimalno solidarnost do sebe, do svojih sestavin. “Zdaj se vse ruši. Vsi bi morali brezpogojno pomagati Italiji.

Sprašuje se, ali se zavedamo, da se nam bo spremenil najosnovnejši način življenja? Svež zrak, družba? “Prvi odziv ljudi je, da to ne more biti res.” Poudarja, da nismo pripravljeni resno jemati, kako se bo zdravstveno, ekonomsko in mentalno spremenil naš svet. “Lahko je biti v izolaciji teden ali dva. Izolacija bo trajala in tudi če bo boljše, se lahko zgodi naslednji val. Z muko bomo morali zgraditi drugačno normalnost.

Naročite se na poseben podkast Vala 202 o koronavirusu

Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov, nova spoznanja. Pogovori, ki nov virus postavljajo v družbeni in globalni kontekst. V vseh aplikacijah za podkaste. V iskalnik vpišite: Koronavirus podkast.

Celoten pogovor, ki ga je vodila Nataša Štefe, v pisni obliki.

Slavoj Žižek, pozdravljeni. 

Hvala za povabilo. Tudi vam želim vse najboljše in kar je zanimivo, da tokrat tega ne mislim kot nekakšno prazno formalnost kot takrat, ko na cesti srečaš zoprnega prijatelja in preklinjaš, da ga nisi videl minuto prej, da bi stopil na drugo stran ceste, zato mu vseeno rečeš vse najboljše. Tokrat pa mislim iskreno.

Hvala. Stvari so resne. Zaprte šole, aktivirana vojska, zaprte meje, ukinjen javni promet, družabno življenje. Poljub je znova postal subverziven. Nemogoče stvari so postale vsakdanje. Zdi se, kot da smo v vojni, le da nismo. Sovražnik je neviden, skoraj banalen. Lahko si ga umijemo.

Ta poudarek je zelo zanimiv, o tem sem že pisal. Zanimivo je, kako je vse to že vedela literatura. Vse skupaj me spominja na klasičen roman Herberta Georga Wellsa Vojna svetov. V romanu vesoljci, tuja superiorna inteligentna bitja, napadejo Zemljo in mi izgubljamo. Kaj jih uniči? Neke enostavne bakterije. Ta hip je videti, kot da smo mi vesoljci, pa se nam virusi, torej življenje v svoji najbolj elementarni obliki, maščuje. Na ravni Wikipedije sem pogledal, kaj so pravzaprav virusi. Zanimivo je, da si biologi sploh niso enotni, ali so to živa bitja ali samo neki kemijski procesi. To je nekaj tako neumno elementarnega, to so fotokopirni stroji in prav nas uporabljajo za fotokopiranje. Nekaj tako absolutno bebastega. Hkrati me je to spomnilo na filozofijo. Skoraj prevladujoči trend v današnjih tako imenovanih kognitivnih znanostih, ki skušajo na podlagi Darwina razložiti človeški um, je, da je človeški um neke vrste virus na nas kot živalih. Mi kot živali bi bili neumni, bi se podredili instinktom in životarili. In kaj pomeni duh? Duh pomeni, da te neke ideje kot virusi okupirajo. Ideje so lahko plemenite, lahko so zlobne in nas izkoriščajo, lahko nas tudi uničijo. Situacija je zelo čudna. Virusi so najnižje, hkrati pa je na neki način naša duhovnost virus na relativno uravnoteženi biologiji. Mar ni zaljubiti se tudi neke vrste virus? Vse se ti zruši, ravnotežje življenja. Lahko te uniči. Ne verjamem, da se iz tragedij lahko česar koli naučimo, ampak mogoče bo vsaj ta modrost ostala, kako neuravnoteženo je naše življenje, kako fragilno in krhko je vse. Ni nekega velikega sovražnika, so samo naključja. Namerno pretiravam. Kitajec se odloči, da namerno poje netopirja, ampak saj ne bi krivil Kitajcev, to je le primer. Vse skupaj ni nič novega. Z ženo sva pred nekaj tedni gledala serijo intervjujev z znanstveniki, ki so ves čas ponavljali, da se bo to zgodilo. Vprašanje ni v tem, ali se bo zgodilo, temveč kdaj se bo zgodilo. Vem, da je po bitki enostavno biti general, a vseeno se človek sprašuje, ali se nismo znali na to malo bolje pripraviti.

Teorije zarote so napovedovale, da se bo to zgodilo. Zdaj pa niti teorije zarote niso mogoče, čeprav Trump vztrajno govori, da je to “kitajski virus”…

Zanimivo je, kako se tukaj ekstremna populistična Trumpova desnica in ekstremna radikalna levica srečata točno v tej socialni interpretaciji. Trump je sicer zdaj moral popustiti, a še pred kakim tednom je bil zanj virus “kitajsko-demokratska zarota”. Trump je rekel, da bi demokrati raje videli, da milijoni Američanov umrejo, samo da on ne bi bil izvoljen. Obstajajo ljudje na levici kot moj sicer dober prijatelj, ki ga cenim kot filozofa, Giorgio Agamben, ki je razlagal, da je koronavirus samo malo močnejša gripa in je vse skupaj veliko pretiravanje. Da hoče oblast to izkoristiti, da se utrdi z izrednimi razmerami in paniko med ljudmi …

… in Agamben še vedno vztraja pri tem.

Retorično se je malo popravil. Njegova poanta je v tem, kako zlahka smo se bili v imenu preprostega preživetja pripravljeni odpovedati vrednotam, kot so prosto gibanje, socialnost … Sam se definiram kot ateistični kristjan, če se že kot kaj. Se pravi ateist, ki skuša ateistično brati sporočilo krščanstva. Trdim, da se moramo tu nekaj naučiti iz trenutka iz Nove zaveze Svetega pisma, ko Marija Magdalena vidi vstalega Jezusa Kristusa nekaj dni po smrti, se ga skuša dotakniti in potem v latinščini Jezus odgovori »Noli me tangere«, ne se me dotakniti. Kako to brati? Zdaj namreč prav to govorimo drug drugemu. Sporočilo Kristusa je tukaj zelo lepo, ne biti obsedeni z menoj, ne se me dotikati kot čudo. Kristus pravi, da bo ostal tam, kjer je ljubezen med dvema njegovima učencema, tam on živi.

Ljubezen kot tisto v tem prostoru vmes …

Ljubezen ni ljubezen do boga. Kadar je avtentična ljubezen, takrat je v nas božanska iskra. Paradoks se je zdaj zaostril, ker ljubezen do sočloveka pokažeš pravzaprav tako, da se ga ne dotakneš. Vsaj do večine ljudi. Izogibanje drugemu je postalo znamenje spoštovanje do drugega. Tukaj Agamben vidi prekratko, ko govori, da smo se pripravljeni vsemu odpovedati in v soljudeh vidimo nevarnost. Ni res, tukaj smo globlji. Sebe vidimo kot nevarnost do drugih. Sam sem ta hip v samoizolaciji, ker sem ekstremno rizična oseba, zato se s sinovoma vidimo samo na daleč, po telefonu. Nočeta se srečati z mano, ker sta veliko mlajša in se zavedata tega, da že lahko imata virus, pa ga tako kot velika večina ljudi čutita samo kot slabše počutje in prehlad ali, kot kažejo raziskave, ogromno število ljudi sploh ne ve, da ima virus v sebi. Bojita se, da bi ga prenesla name. To je težek preizkus in ni tako preprosto, kot pravi Agamben. Ostane nam pa pogled. Še vedno verjamem v to klasično tezo, da je oko okno v človekovo dušo. Nekoga vidiš, ki ga imaš res rad ali pa tudi, če je tujec, pa se ga ne moreš dotakniti, a si izmenjata globok pogled. Vsej distanci navkljub je v tem pogledu takšna duhovna bližina, da skoraj ni možno večje.

Res gre za velik preizkus naše ljubezni do sočloveka. Pa vendar, ali ni to obdobje tudi priložnost za neki užitek prevzema moči, celo za neki suspenz demokracije?

Nedvomno prihaja do grozljivih stvari. Do špekulacij, do vojnega dobičkarstva, do izkušnje, da se ohraniš na oblasti, kakor skuša Benjamin Netanjahu v Izraelu. Ampak, kdo pa se ne gre političnih iger? Trump se jih je šel, Putin se jih gre, na domačem in na mednarodnem igrišču lahko to opazujemo. Kljub vsemu temu pa je hkrati to izjemna preizkušnja za oblast. Oblast lahko brblja, da smo pripravljeni, ampak zdaj pa se mora izkazati, brez izgovora. Oblast mora postati vredna našega zaupanja. Nekaj je jasno. Ljudje so se mi posmehovali, da sem ideološki vojni dobičkar, da nesrečo izkoriščam za svojo promocijo, ker sem napisal, da ne gre samo za ta virus, ampak tudi za druge viruse. Bral sem poročilo biologinje, koliko virusov razsaja med živalmi, pa zanje sploh ne vemo. Se sploh zavedamo, da na svetu štirideset odstotkov letine krompirja uničijo virusi? In moja poanta je bila, da bo moral biti na novo izumljen neke vrste komunizem, ne seveda sovjetski, tak bi bil samomorilen – in vsi so temu posmehovali. A poglejte, kaj zares dela zdaj Trump. Država mora prevzeti direktno dirigiranje nad ekonomijo. Ni več pomembno, kaj se tržno izplača. Podjetja, ki so zmožna, bodo mogla proizvajati respiratorje in maske itd. Cela logika ekonomije se bo morala za nekaj časa preusmeriti iz kategorij profita. Obscene se mi zdijo razprave o tem, kaj bo, če bodo padle delnice. Morali se bomo reorganizirati. Tukaj se strinjam z Agambenom in Naomi Klein in njeno tezo o t. i.*disaster* kapitalizmu. Kapitalizem bo znal vse izkoristiti. Pomagali bodo velikim družbam, nacionalizmi bodo eksplodirali. To bo strahotna preizkušnja. Kot sem zapisal v enem zadnjih članov, mene ne skrbi direkten javni nered, ampak to, da se bo naša vsakdanja etika spremenila, da bomo privolili v stvari, ki smo jih imeli do zdaj za etično samoumevne. Na primer: staro pravilo etike v vojnah je, da se po bitki najprej pomaga najtežje ranjenim, čeprav to ni racionalno s stališča optimalnega preživetja. Brutalno biološko racionalno bi bilo, da najprej pomagamo lažje ranjenim, ki jih boš zagotovo lahko rešil, ne se ukvarjati s težko ranjenimi, ki bodo v vsakem primeru umrli. A to je princip, ki ga spoštuje celo vojska. Zdaj pa se že kažejo znaki, da se tega več ne spoštuje. Če boš šel prek nekega praga, kot sta starost in količina bolezni, ali da si že preveč rizičen, potem bo jasno sporočilo, oprosti, ostani doma in v miru umri.

To je preživetje najmočnejših.

To me skrbi. Na neki ravni bomo lahko regredirali na logiko primitivnih družb. Na neki ravni se nam ne dogaja nekaj novega, s stališča biologije v pomenu naravne logike preživetja se dogaja nekaj dobrega za nas. Umrlo bo nekaj odstotkov tistih, ki so šibki, ovira za naš zdravstveni in pokojninski sistem. Če je v nas še kaj duhovnosti, nas mora biti groza tega scenarija.

Zdi se, da nas je narava poslala v svoje sobe, ker smo se grdo obnašali. Zrak je čistejši, Kitajci vidijo modro nebo, delfini so nazaj v Benetkah in Trstu. Manj bo tudi nevidnih žrtev zaradi našega onesnaženja okolja. Ko smo govorili o podnebnih spremembah, smo rekli, da ne moremo ničesar spremeniti, zdaj pa vidimo, da se lahko življenje spremeni.

S tem se globoko strinjam. Nemški prijatelj, novinar mi je poslal misel o tem, kako se je njegov vsakdan spremenil in ob njej sem se skoraj zjokal. Ne misliš več na počitnice, na profit. Imaš družino, imaš stanovanje, dobiš neko osnovno hrano in si z družino, skušaš jo pomiriti in ji izkazati ljubezen. Izoliran si, ves dan delaš doma, ker veš, da ima to neki smisel, da pomaga. To je dejansko neka nova etika, cena zanjo pa je strahotna. Skoraj je nekaj lepega in heroičnega v njej. Kdo še, razen odurnih špekulantov, zdaj misli na to, kam bom pa šel poleti? Kaj vem, zdaj moraš pomagati tistim, ki jih imaš rad, ne izgubiti živcev in delati za skupno dobro.

Čeprav, večkrat smo si že ponovili misel Fredrica Jamesona o tem, da si lažje predstavljamo konec sveta kot pa konec kapitalizma. Je trdovraten, ne? Tudi po prejšnji krizi se je govorilo, da imamo priložnost za nov družbeni red, pa se je vse vrnilo nazaj.

Zadnja kriza je bila izjemno bolj mila, nekaj dni je bila panika, da se bo vse sesulo. Povzel bi misel Alenke Zupančič, ki je rekla, da smo ves čas govorili, tudi ko smo govorili o ekonomiji, o prihajajoči katastrofi. Zdaj pa smo tam. Ne samo, da se dogajajo nemogoče stvari o tem, kako se naš vsakdan spreminja. Skoraj cinizem je, če nekomu rečeš, razvedri se, pojdi v gostilno, pojdi ven s prijatelji na sprehod. Tudi že delamo nemogoče stvari. Berem o komunizmu, pa mi rečejo ljudje, a spet? Trump je skoraj komunist, mislim to z vso kritiko, kaj vse je narobe naredil. Trump je rekel, da mora država prevzeti usmerjanje gospodarstva, da se zagotovijo nujni pripomočki za zdravljenje. Problem so zdaj maske, respiratorji, tehtni aparati in tako naprej. Tukaj se ne moreš iti tržnih iger, preprosto moraš mobilizirati sile.

Kapitalizem se že vede, kot da je v socializmu in išče pomoč države.

Zdi se mi, da je Mitt Romney, propadli republikanec, rekel, da smo v krizi vsi socializmi. V finančni krizi leta 2008 se je država vedla kot socialist, a kot socialist do bogatih, reševala je banke. Upam, da ne bomo ostali na tej ravni socializma do bogatih, do velikih družb. To so novice, ki mene najbolj prizadenejo. Prijatelji iz New Yorka mi sporočajo, da so še do pred enim tednom privatne družbe za najem letal delale posel kot še nikoli. Dobro, zdaj verjetno ne več. Obstaja že cel kup skrajno izoliranih malih letovišč v Rockey Mountains, pa malih Bahamskih otokov, kjer sploh ni nobenega dostopa. Tam lahko preskrbljena elita preživi pol leta, nekje celo eno leto. Živijo vsa tista protivojna zaklonišča iz hladne vojne, zapuščeni bunkerji na zahodu ZDA, ki so bili spet aktivirani. Tja so se bogataši varno umaknili. To se mi zdi nekaj izjemno gnusnega.

Pod vojno proti virusu poteka tudi razredna vojna. Kaj pa Evropa? Vučić je rekel, da evropske pravljice ni, evropske solidarnosti ni in je vprašanje, ali je kdaj sploh bila. To smo videli že ob migrantski krizi. Kaj se bo zgodilo zdaj z Evropo? Države posamezno rešujejo same sebe, zadržujejo opremo. Kaj je z Evropo?

To je največji škandal. Še vedno sem imel upanje, da bo Evropa ob vseh pomanjkljivostih izkazala minimalno solidarnost vsaj do sebe, do svojih sestavin. Očitno se ruši še to in to je katastrofa. Nemci in drugi bi morali v svojem lastnem interesu kar se da brezpogojno pomagati Italiji. To je ključno. Razmišljati moramo realistično. Če se bo uresničil mračni scenarij, da bo večina prebivalstva morala iti skozi okužbo in bo nekaj odstotkov ljudi umrlo, potem ti zdrava pamet pove, da se je čim prej treba naučiti testirati tisto kategorijo, ki je nekaj časa imuna, kakor kažejo podatki, ni pa še jasno, koliko časa. Če si prebolel bolezen, kaže, da si vsaj mesec ali dva imun. Ti ljudje bodo izjemno dragoceni, saj se jih bo dalo mobilizirati brez tveganja zanje za pomoč tistim, ki morajo biti izolirani. Tu sem še stari levičar. Vedno, ko slišim besede živi varno, bodi cel dan doma, ne imej stikov s tujcem, če dobiš dostavo hrane ali paket, ti ga mora dostavljavec pustiti pred vrati in ga lahko šele nato prevzameš. Da lahko jaz tako živim, mora še vedno kup stvari delovati. Trgovine, prehrambna industrija, bolnišnice, določena proizvodnja. Ni rešitev, da se vsi izoliramo, kot včasih beremo. Ne moremo se vsi izolirati. Stvari morajo delovati, da se lahko izoliraš.

Zdaj se vidi, koliko je bilo laži. Pred dobrim mesecem so mediji začeli širiti mnenje, da maske niso pomembne, da naredijo več škode.

To so takrat govorili tudi strokovnjaki.

Moji medicinski viri doma in v tujini pravijo, da je bil to blef, da bi preprečili paniko, ker niso imeli dovolj mask. Seveda maske ne zaščitijo popolnoma. Bral sem zelo resna angleška mnenja, ki pravijo, da tudi najbolj primitivna maska zaščiti vsaj 80-odstotno, torej štiri petine manj tvegaš. Kakšna je ta naša družba, toliko se bahamo o produktivnosti, a nekih preprostih mask ne znamo delati. Povsod bi se jih moralo valjati. To je zame zdaj prioriteta – maske, potem tehtni pripomočki, tudi pripomočki za testiranje, da o pravi grozi sploh ne govorim, respiratorji in ventilatorji. To dokazano deluje. Bral sem, da je eno izmed italijanskih mest, ki je bilo med prvimi izolirano, reklo, vse ljudi testirati, bolne izolirati. Takrat je bilo še dovolj pripomočkov, zato so to lahko naredili. In zdaj nimajo okužb.

Zdaj bomo tudi videli, kaj zares pomeni imeti javni zdravstveni sistem.

Absolutno. Še vedno so lahko privatne enote, ampak morajo biti pod razvidno javno kontrolo. V Angliji ne morajo dovolj testirati, zato tam že obstaja črni trg, kjer se lahko takoj testiraš za 100 ali 200 funtov. To, kar navadnim ljudem sploh ni dosegljivo. Slovenci sploh nismo med najslabšimi.

Govorim kot antropolog, do neke vrste poznavalec navad ljudi. A vemo, da se nam bo spremenil ta najbolj vsakdanji način življenja? Zunanjost, svež zrak, družba … Prvi odziv na to je, da to ne more biti res. Sin me je opozoril, da sem na CNN-u pogledal posnetke ameriškega ‘spring breaka’, šolskega dopusta. Še pred dvema dnevoma, ko so ogromno stvari že prepovedali, so bile plaže polne. Gledal sem posnetke iz San Francisca, kjer je bilo polno sprehajalcev v parkih, družbe, ki pijejo, nekdo igra na kitaro. Enostavno nismo pripravljeni resno vzeti, kako se bo zdravstveno, ekonomsko in mentalno spremenil svet. Predstavljajte si družino v majhnem stanovanju, en stari starš, dva starša in dva otroka. Kaj bodo delali cele dneve?

Slavoj, še bolje. Kaj pa dva, ki sta se želela ločiti, pa sta zdaj skupaj.

Eno upanje je. Da ju bo to streznilo. Ne v pomenu, da odkrijeta, da se imata rada, ampak če gre za najini življenji, dajva najti modus vivendi. Možno pa je, da bo eksplodiralo. Mene tudi ta aspekt skrbi. Lahko je bili v izolaciji teden, dva. Kot kaže, vse te pravljice, ki so nam jih govorili pred nekaj tedni, da bodo šole zaprte do konca marca … To so imaginarni datumi. To stanje bo trajalo. In tudi če bo malo boljše, bo lahko naslednji val.

Večina misli, da bomo šli nazaj k normali. Da bo to trajalo, potem bo pa spet vse tako, kot je bilo.

Z muko bo treba zgraditi drugačno normalo. Lahko samo upamo, da ne bo mešanica okrepljenega kapitalizma in brutalnega vitalizma. Človeštvo je to že dalo skozi. Ve se, kako je nastal Boccaccio, kako je bilo v srednjem veku, ko so razsajale kuge. Bogati so se umaknili na svoja izolirana posestva. Točno to, kar delajo danes. Črnogorski prijatelj mi je že pred leti razlagal, da je v sedemnajstem stoletju, ko je starec ali starka postala nemočna, so ji dali na glavo štruco kruha, da bi manj bolelo, potem pa so jo udarili s sekiro. Ker je bila čista ovira. To me skrbi, da se bo vrnila kombinacija kapitalizma in skrajnega barbarizma.

Veliko skrbi je, veliko tesnobe. 

Če racionalno gledamo, je to še vedno epidemija. Po najbolj pesimističnih predikcijah bodo umrli od trije do štirje odstotki ljudi, ampak to je še vedno ogromno. Če se ne bo zgodila še usodnejša mutacija virusa. Pomembno je, kakšen svet bo po tem. Ali bomo izkoristili priložnosti, ali se bo zgodilo to, o čemer je govoril že Hegel, ko je rekel, da se lahko iz zgodovine naučimo samo nekaj in to je, da se iz zgodovine ne moremo naučiti ničesar. Ljudje v težkih preizkušnjah ne postajajo modri, kot to pravi pregovor, ki ga vsi poznamo, in sicer da težke preizkušnje prinašajo pri marsikaterem človeku tisto najboljše, kar je v njem, pri veliko ljudeh pa tisto najslabše. Kaj je pred kratkim doživela moja žena. Šla je v Mercator, kjer je našla kup plastičnih rokavic, pa jo je neka gospa odrinila in hitro planila po rokavicah. Prijatelj pa mi je pravil prigode o tem, da pride nekdo v trgovino in ti z velikim užitkom zakašlja v obraz. To je ta logika, saj je vseeno, pa dajmo še malo.

Pa puljenje za toaletni papir, kar je povsem nerazumljivo.

Nimam dobre razlage za to.

Američani kopičijo orožje, Francozi kondome. Kaj je s tem toaletnim papirjem?

Zanima me, kako bodo Američani prenesli to izoliranje. Američani imajo libertarno tradicijo, kjer je vsako vmešavanje države, če kot primer omenim cepljenje, kar se je začelo tudi pri nas, dojeto kot nekaj, s čimer želi država pod pretvezo prevzeti nadzor nad našimi življenji. V Ameriki nimajo toliko skupnostnega duha, kot ga imamo mi. Tam se bodo lahko zgodila izredna stanja, ko bodo preprosto neke skupnosti rekle, da se te igre ne gredo in hočejo svojo svobodo, samostojnost. Zato bodo celo bolj kot v Evropi potrebovali vojsko, ne samo za vzdrževanje reda v distribuciji, vojska mora biti pripravljena imeti bolnišnice. Ampak vojsko bodo potrebovali tudi za preprosto vzdrževanje reda.

Pomembno je, kakšen bo jutrišnji svet in kakšni bomo mi.

Alenka Zupančič je rekla, da sta najbolj nevarni dve formuli. Ena je ta, da moramo biti vsi skupaj, da ni politike, politika bo potem, zdaj moramo sami vsi biti skupaj. Ni tako enostavno. V teh solidarnostnih ukrepih se odloča, katera osnovna politika bo potem prevladala, ali bo solidarnost ali bo kruto preživetje. Drugo, na kar bi opozoril ljudi, pa je, naj ne sprejmejo logike naše krivde, ko mediji poudarjajo, da je vsak od nas odgovoren. To je res, a hkrati so na preizkušnji država, oblast, mednarodna solidarnost. Ne kriviti nas ubogih posameznikov.

Tudi mediji bomo pozorni na državo.

Posebej zato, ker država ima neverjetno veliko novih pooblastil. Po eni strani je to v tem položaju potrebno. Kot sem napisal ob Kitajski, ne vem, koliko se da manipulirati s statistikami, ampak Kitajski je uspelo. Vseeno pa bi rad, da bi se pojavil kitajski Julian Assange, ki bi od znotraj povedal, kaj se je dogajalo. V tem trenutku so Assangei pomembni bolj kot kadar koli.