Jutro

Zgodovinsko leposlovje je eno od sredstev, s katerim spodbujamo domišljijo

Dr. Tomaž Lazar, poznavalec srednjega veka, strokovnjak za srednjeveško orožje in vojskovanje, spodbuja branje zgodovinskih romanov

lokostrelci-005-2-1024×768
foto: Radio Prvi

Dr. Tomaž Lazar iz Narodnega muzeja Slovenije je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrambne sisteme in vojskovanje tistega časa. Zdaj svoj čas vlaga v pisanje knjige o oklepih na Slovenskem. Meni, da je prebiranje zgodovinskih romanov zelo zaželeno, a se je obenem treba zavedati, da to ni učbenik, temveč fikcija.

“Treba je ločiti različne vrste romanov in avtorjev – nekateri svojo raziskovalno nalogo namreč opravijo bolje kakor drugi.”

Njegovi knjižni namigi so:

  • Ken Follett – Stebri zemlje oz. vsa trilogija Kingsbridge
  • Valerio Massimo Manfredi – trilogija o Aleksandru Velikem (Sin sanj, Amonove sipine, Na koncu sveta)
  • Robert Graves – Jaz, Klavdij
  • Dezsö Kosztolanyi – Neron, krvavi pesnik (še en, v številnih pogledih zelo svež pristop k sicer razvpitemu zgodovinskemu liku)
  • Shusaku Endo – Samuraj (domiselna zgodba, ki poveže japonskega samuraja s tako rekoč globalnim svetom zgodnjega 17. st.)
Zapisal pa je tudi nekaj knjižnih namigov za “zahtevnejše” občinstvo, ki bi rado pokukalo v srce in duh srednjega veka.
  • Med junaškimi epi je na prvem mestu Pesem o Rolandu in Pesem o Nibelungih, v še nekoliko starejšo tradicijo sodi staroangleški ep Beowulf. Nedavno pa je izšel tudi slovenski prevod enega najbolj znanih del iz bretonskega cikla zgodb o kralju Arturju: Vitez z levom ali Roman o Yvainu.
  • V danem položaju pa ne gre pozabiti niti na Boccaccia in njegovo delo Dekameron, pripovedovanje zgodb je tu postavljeno v čas izolacije med veliko epidemijo kuge. V podoben časovni okvir pa sodijo tudi Chaucerjeve Canterburyske povesti, ki so sploh zanimiva zmes – malo žgečkljive, malo hudomušne, kdaj tudi precej nesramne in družbeno kritične.