Poleg zdravstvenih vprašanj in težav je hitro širjenje koronavirusa odprlo tudi več temeljnih družbenih vprašanj. Kaj se je spremenilo v dojemanju tistih, ki so se okužili, predvsem pa ljudi, ki prihajajo z območij, kjer se virus širi. O tem japonolog in sociolog kulture dr. Luka Culiberg
Dr. Luka Culiberg poudarja, da je pojav koronavirusa odprl stare oblike strahu in sovraštva
Širjenje koronavirusa po svetu poleg zdravstvenih težav, ukrepanja na terenu in gospodarskih posledic spremljajo tudi negativni pojavi v družbi: predsodki, ksenofobija, diskriminacija, nasilje in pa rasizem. Na udaru so Kitajci ter drugi ljudje, ki prihajajo z vzhodne Azije. Različne žaljive napade beleži celo Wikipedia, kjer je nastal članek Ksenofobija in rasizem povezana z izbruhom koronavirusa.
Japonolog in sociolog kulture dr. Luka Culiberg z z oddelka Azijskih študij Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pravi, da so se s tem vprašanjem srečali tudi njegovi kolegi: “Študenti so nas opozorili, da se njihovi kolegi z Japonske na cesti deležni specifične obravnave. Zaenkrat še ni bilo fizičnega nasilja, so bili pa nenavadni pogledi in komentarji. S tem se soočajo tudi naši kolegi z vzhodne Azije, ki tukaj živijo že več kot 20 let.”
Napisi Vstop Kitajcem prepovedan v trgovinah in restavracijah na Japonskem, naslovi člankov Rumena nevarnost v Nemčiji, peticija proti vstopu Kitajcev v Južno Korejo. To je samo nekaj izmed sinofobnih pojavov v državah, kjer se je pojavil koronavirus. Dr. Luka Culiberg poudarja, da je pojav koronavirusa odprl stare oblike strahu in sovraštva. “Sinofobija je strah pred Kitajci. V našem prostoru ta pojem nima nekega večjega pomena. Pri nas ljudje ne razločujejo med ljudmi z vzhodne Azije. Tukaj je sinofobija izraz neke širše ksenofobije. Primaren motiv je strah pred boleznijo. V tem smislu ljudje iščejo razlog svojega strahu, tega je vedno lažje najti v kom drugem.”
“Rasizem se ne širi, ampak je ves čas prisoten. Taka epidemija ga samo pripelje na plan. Je nek obrambni mehanizem po katerem posežejo strahovi, ki jih imamo pred nečem takim, kot je epidemija. Virus nima etničnosti, religije, jezika, ampak naši obrambni mehanizmi nas napeljujejo k temu, da iščemo razloge, zakaj se dogaja nekaj, da iščemo krivca.“
“Lahko delamo na tem, da ne vzpostavljamo družbenih diskurzov, ki prepoznavajo ‘drugega’ v rasnih, religioznih ali kakšnih drugih religioznih skupinah,” še poudarja dr. Culiberg.
