Dr. Barbara Riman je predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, je raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh …


Nedeljska gostja Vala 202 Barbara Riman, novinarka Tatjana Pirc in mojster zvoka Damjan Rostan so se sprehodili po Reki, evropski prestolnici kulture.

Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem

Reka se v projektu Evropska prestolnica kulture (EPK) predstavlja kot pristanišče raznolikosti. Rečanka Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, raziskuje slovenstvo na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh, pravi, da je Reka tolerantno mesto.

''Upala sem, da bo slovenska manjšina bolj zastopana v programu EPK, trudili se bomo, da bomo v tem letu čimbolj vključeni.''

V Zagrebu in na Reki sta največji slovenski skupnosti na Hrvaškem, po popisu prebivalstva iz leta 2011 je bilo na Hrvaškem 10 517 Slovenk in Slovencev, od tega več kot sedem tisoč Slovenk, v manjšinskem volilnem imeniku pa je bilo vpisanih dobrih štirinajst tisoč Slovencev.

''Popis iz leta 2011 ni povsem verodostojen. So posamezniki, ki svoje nacionalne pripadnosti ne želijo javno omenjati.''

Vsi so od nekod prišli

Slovenski dom Bazovica na Reki je stičišče Slovenk in Slovencev, tu je tudi sedež enote Inštituta za narodnostna vprašanja, ki jo vodi dr. Riman.

''Na Reki živi nekaj več kot tisoč Slovencev, prepričana pa sem, da je v vsaki reški družini nekdo, ki ima slovenske korenine. Reka je zaradi svojega položaja in zgodovine mesto, v katerega so vsi od nekod prišli, tudi moji stari starši in moj oče ...''

Meje so v glavah

Na Hrvaškem so Slovenci manjšina (vseh manjšin je 22), po slovenskih zakonih pa so razdeljeni na zamejce in izseljence.

''Danes, ko se govori, da ni več meja, nimamo radi izraza zamejstvo, ki pomeni nekaj, kar je ostalo za mejo. Meje torej še vedno so, obstajajo v naših glavah, v glavah politikov, ki včasih na drugi strani ne vidijo tistega, kar bi lahko izkoristili, da bi ljudje živeli lažje in boljše.''

Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, poudarja, da je tem za raziskovanje še veliko, žal pa je zanimanja zanje v slovenski raziskovalni skupnosti premalo.

Po letu 1991 se je za slovensko skupnost na Hrvaškem marsikaj spremenilo. Obmejni prostor je bil prej tesno povezan, potem je nastala trda meja, ki je zarezala v življenja ljudi na obeh straneh.

Sogovornica še dodaja, da je Slovenija na Hrvaškem prisotna v negativni luči zaradi odprtih vprašanj med državama, kar vpliva na slovensko manjšino, ki se tudi zaradi tega manj izpostavlja.

''Slovenska skupnost na Hrvaškem ne čuti takšne diskriminacije kot pripadniki srbske, romske ali albanske manjšine.''

Dr. Barbara Riman pravi, da je najlepše in najlažje, če si Slovenec v Ljubljani ali Hrvat v Zagrebu, pripadnik manjšine pa se mora vsako jutro odločiti, kaj bo.

''Dodana vrednost je, da ima moj otrok dve domovini, da pozna dve kulturi, govori dva jezika. Morda bo zato kdaj lažje preživel kulturni šok, če bo študiral v tujini, videl bo, da ni vse samo Triglav ali rdeče-bela šahovnica.''

Bo na Reki končno zaživel slovenski vrtec?

Hrvaška ima glede manjšinske politike vzorčni model. A le na papirju.

''Problem je pri uresničevanju pravic, ki jih imajo manjšine.''

Učenje slovenščine se je po takoimenovanem modelu C začelo pred desetimi leti, zdaj poteka v nekaterih osnovnih šolah, tudi v srednji šoli v Varaždinu, v gimnaziji v Pulju pa učenja slovenščine ni več, ker niso našli ustreznega kadra. Slovenski aktivisti morajo biti vztrajni in potrpežljivi.

''Z vrtci na Hrvaškem se je zelo zakompliciralo,'' razlaga dr. Barbara Riman. Na Reki čakajo, kaj se bo zgodilo maja, obljubili so jim namreč, da bodo med starši izvedli anketo o slovenskem vrtcu.

''Če bo dovolj zanimanja za uvedbo vzgojno-izobraževalne skupine za pripadnike slovenske manjšine, se bo morda po enajstih letih zgodila sprememba.''

Dr. Barbara Riman opisuje še, kakšne težave imajo Slovenke in Slovenci s pridobivanjem slovenskega državljanstva. Po letu 1991 je bilo veliko takih, ki so podpisovali izjave, da se odrekajo slovenskemu državljanstvu, ker so želeli pridobiti hrvaškega. Ti papirji pa v resnici nimajo nobene teže, podpisniki so še vedno slovenski državljani. Pridobivanje slovenskega državljanstva je dolgotrajno in zapleteno. Prosilci morajo biti najmanj pet let dejavni v slovenskem društvu, ker pa je društev na Hrvaškem le petnajst, je za številne pripadnice in pripadnike slovenske skupnosti na Hrvaškem ta pogoj popolnoma neživljenjski. Zaradi vseh zapletov se na to težko pot ljudje pogosto raje ne podajo.

''Če nimaš slovenskega državljanstva, nisi pravi Slovenec, tako to čutijo Slovenci na Hrvaškem.''

Ali bi morali biti glasnejši?

''Slovenci na Hrvaškem se ne izpostavljamo preveč, če ni treba,'' z rahlim sarkazmom opisuje razmere Barbara Riman, ki omeni predstavnico petih manjšin v saboru, tudi slovenske, s katero imajo slabe izkušnje. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, ki jo vodi Barbara Riman, se je med zadnjimi volitvami zelo trudila, da bi imeli v občinah, mestih, županijah predstavnike slovenske manjšine. Tudi v Sloveniji doživljajo diskriminacijo, Slovenci na Hrvaškem še vedno niso omenjeni v nekaterih zakonih, pogosto so zadnji, pozabijo jih, ko delijo priznanja ...

Manjšina je most, ki lahko naredi veliko, je povedala dr. Barbara Riman.

''V Sloveniji bi rada slišala odgovor na vprašanje, kje politika vidi Slovence v sosednjih državah, nam hočejo pomagati, bomo sodelovali kot partnerji.''

Tatjana Pirc